Včeraj... čez Kanjo gor... po direktni dol. Neverjetno, z eno besedo. Adrenalina mi ni zmanjkalo, dokler nisem nazajgrede stopila na melišče pod ostenjem... priznam. In priznam, da me je pred tem na vrhu imelo, da bi se spustila po lažji v Sočo in šla na štop nazaj do avta
Ampak z veliko mero previdnosti pri sestopu, je šlo. Krušljivost na tej gori je res neverjetna, vsak drugi oprimek se maje. Ves čas ne zmanjka ozkih poti in še ožjih prehodov, šodrastih drsališč in še česa... Ko sem danes doma in tole pišem, sem ponosna sama nase, ker vedno stremimo k temu, da dosežemo nekaj več. In jaz sem z BG to dosegla. Na vrhu je bilo sončno, toplo, brez oblačka, z občasno rahlo sapico... tako da se je bilo za odhod res treba kar malo prisliti.
In nobene gužve... Knjiga in žig pa sta res v slabem stanju.