Zamislila sva si vzpon do koče Zacchi v zimskem času, a ker tam še ni bilo sonca, sva sklenila še malo višje. Meni bi bilo sicer zadosti do razgledišča, Jože si je pa zamislil, da želi še do Zavetišča pod Ponco. No, če bi pa želel še dalj, bi pa moral gaziti na celo, ker so bile stopinje le do križišča obeh poti, do zavetišča pa nič. Po prečnici spodaj sva stopila kar hitro, saj prav varno ni delovalo. Večina pa ne stopi niti do razgledišča, dalj še manj.
Ko sva se vračala, je bila koča že s soncem obsijana in prav tako njena okolica, čarobno res. Delala sva krožno pot, gor po planinski poti, nazaj pa po zasneženi cesti. Bi bilo škoda izpustiti to možnost, saj je bila cesta prazna, le kolesarja in par smučarjev sva srečala. Krasni razgledi po tej poti, nisem si mislila, da je pot pod ostenji Ponc, Vevnice in Mangarta tako lepa. Se splača po njej v tem času, čeprav je malo daljša.
Res lep izlet!