Sobotna krožna Ljubelj-Dom Zelenici- Roblekov dom- čez Rožo- planina Preval-o – Bornov tunel –nazaj na Ljubelj; parkirišče na Ljubelju, skupno izhodišče za številne gorske poti tam okrog, se je že kar polnilo; dobršna kolona »hribolaznih« navdušencev se nas je zagrizlo v strmino proti Zelenici, medtem ko je sedežnica bolj samotno bingljala nad našimi glavami in strmino proti vrhu; v glavi še ne povsem opredeljen cilj, se ob prihodu pred domom in v razgovorih s pohodniki izkristalizira v -naprej proti Roblekovemu domu; že od koče vidno nadaljevanje vseskozi markirane uhojene poti se nekam precej navzgor vije v rušnatem cik-cak slogu, le-to kmalu zamenja melišče večjih skal in kamenja, nato spet izmenjujoče rušje, strmo melišče, pa kamnita pot…. in daleč naprej v komaj vidnem polju par barvitih, premikajočih in vriskajočih pikic; vseskozi nas spremlja pogled na Vrtačo in Stol, na stranskem grebenu pa nadgradi razgled še na Bohinjske gore, Julijce in seveda dolino z Blejskim jezerom-bonbonček!; starejši par se smejoč »by the way prismuča« navzdol po melišču in nadaljuje proti (menda) Smokuški planini, medtem ko se jaz držim bolj notranje strani, da me ja slučajno ne bi zaneslo na drsno melišče, hahaha; no, bo treba še malo zagristi navzgor, ponekod malo ožja potka, nekje malo širša se na dveh, treh ovinkih meni nekam »grozno zoži« in s pogledom navzdol
, uf, ne bi; še malo, pa smo pri prvi »zajli« čez skalo; no saj so res le v pomoč, ne v »preplah«; nato še nekaj ovinkov, novi greben z železnimi oprijemi in že je spust navzdol do Roblekovega doma - vrh me čaka prihodnjič. Pri domu polna zasedenost, sledi martinčkanje v varni senčici, malica iz nahrbtnika, nato pa nadaljevanje, v opoldanski vročini (hvala bogu v senci drevja) preko že znane mi Rože na planino Preval-o in od tu le še urico preko Bornovih tunelov (z lužicami) in s svežnjem lepih novih vtisov, čistih pljuč in polnih baterij nazaj na izhodišče; meni, čudovita pot; lp