Na hitro se odločim. Skok na Brano bo pravšen, za kaj več glede predvidenih meglic, ki jih planiram že po deseti (in zares jih je nekaj bilo) se ni za odločat.
Že pod kočo zavijem levo, kjer se levo od poti med nizko travo bohoti na tisoče encijančkov. Največji snežni jezik prečim na spodnjem, ožjem delu, sneg je mehak, pripomočki niso potrebni. Vsa ostala snežišča obidem zgoraj po skalah, v momentu sem na izhodnem robu, ki bi utegnil bit za marsikoga malo siten, saj je skala mokra in strma, sneg pa gnil. Do križa je še štiri minute.
Na vrhu naredim razstavo mokrih (prešvicanih)cunj, v dobre pol ure ure se posuši celo elastika v spodnjicah. Pomalicam, poslikam in malce zaležem, sem pa tja za kratek čas zajadra kakšna meglica, kavk pa začuda ni bilo.
Ob povratku se za kratek čas zadržim pred kočo, ki naj bi jo prihajajoči vikend že odprli. Skoraj celo pot do Jermance je bilo sonce v ilegali, tako, da mi je šlo danes vreme izredno na roke.