Cjajnik

Draga Vinko&Nena, Amalija pa ne pelje na Vevnico, ampak je izjemno zahtevna zavaranovana plezalna pot na Montaž.

Via della vita (pot življenja )je Vevnica,sem si jo zapomnil.Lepo da si me popravil,sem mogoče še kaj narobe napisal?
Vevnica,Viš,Montaž,Mangart,so štiri izjemno zahtevne zavarovane poti,ki so opisane v Miheličevem vodniku (50 zav.poti)
Cijajnik pa nedvomno sodi mednje.Kot sem napisal so jo lani odprli.L.P.V.

Kakšno klobasanje?

No, no, ne pretiravat s težavnostmi, kakšen vodniček je treba v roke vzet pa zemljevid, pa bo!

Kaj je pa s čelada na Cjajniku, si pozabil Vinko?

Plezalni del ni bil krušljiv,čelade so ostale v nahrbtniku,plezalni pas je pa prišel prav od polovice naprej.Vsak se odloča sam v takih situacijah.Kar se pa tiče težavnosti,je pa to kakor za koga.Komentira naj tisti k je bil gor,kar se težavnosti tiče.
Jaz sem opisal svojo varianto,dodal slike z namenom da komu pomagam z nasvetom. Pa vidim,da je vse skupaj brez veze.
So hudomušneži,ki iščejo samo napake.Jaz vsakomur privoščim ali pomagam da varno pride gor in dol....saj zato naj bi bil ta portal temu namenjen ali ne?!Pozdrav pravim planincem.
Vinko!

Vinko ti še kar hodi in objavljaj slike, jaz jih z veseljem pogledam. Sem ter tja dobim od vaju dobro idejo za izlet. Lep pozdrav!

Vinko,točno tako!!

Ojla Vino in Nena,
sploh tista slika, ki ocenjuje težavnost plezanja je zanimiva, mislim da je res potrebno malo tudi drugih mišic razvit, ne samo jezične,
hvala za informacije, tisti ki hodimo in plezamo tako vemo kje je kaj, zato se ne bomo obešali na slovnico ali na prehitro tipkanje, pa kje vsekaš kakšno črko preveč ali premalo !

Samo eno pripombo imam; Če že ti ne uporabljaš čelade Vinko, ne zavajaj ljudi po netu, da čelada na omenjeni turi ni potrebna!!! Toliko. Tomaž

Ferrata na Cjajnik izredno naporna. Razmere ne njej kopne in brez posebnosti. Priporočam jo samo izkušenim planincem.

Zanima me, če je junija že kdo šel od Koschutahaus po ferati na Cjajnik. Je dostop približno kopen, kaj pa ferata? Hvala za odgovore

Danes ne prav zgodaj se pripeljem do koče pri Košutniku. Parkirnino plačam v koči pri oskrbnici, 3,5 EUR, nato pa najprej skozi gozd, nato goščavo, ki se vse bolj zredči in kmalu preide v melišče. Na melišču se pot izgublja, če ji lahko tako sploh rečem. Pred vstopom v "železnino" si nadenem bojno opremo in.. do vrha vse skupaj uro in štirideset. Sam vstop v ferato in prvih 15 min se mi je zdel kar fizično zahteven, posledično pa tudi psihično. Nadaljevanje je bil en sam užitek, ki ga je zmotil le žvenket kovine ob kovino. Tik pod vrhom dohitim dva starejša domačina. Seveda smo bili veseli srečanja, saj smo se le tako lahko ovekovečili, saj fotoaparata ni kam postaviti. Prijazno me počakata in spustita naprej. Po železnini sestopimo do škrbine, od tukaj pa do grebena Košute pot ni več varovana, tu in tam je treba poprijeti za kako skalco, a previdno, saj vemo, da je Košuta vsa krušljiva. Ko dosežem greben, se usmerim v levo proti Košutnikovem turnu, prečim nekaj ostrih škrbin, ki dajejo videz čeri. Zaradi komaj znosnega vetra in megle izpustim Košutnikov turn in se na sedlu spustim proti mostu - lojtri. Z grebena se seveda takoj začne jeklenica, po kateri se spustim do mostu. Zares daje videz mogočnosti in veličastnosti, hkrati pa zbuja strahospoštovanje. Še posebej po 2-3 korakih, ko se začne majati. Pogled v globino je vse prej kot prijeten. Počasi, korak za korakom ga prečim, na sredini se ustavim in prične se fotografiranje vsega naokoli, nad in pod menoj. Po prečenju pogled takoj uide nazaj, uh, to je bila pa "pika na i" današnje ture. Z mostu se zdaj že skoraj preveč samozavestno vzpnem nekaj korakov po jeklenici navzgor, nato ostro v levo, za ovinkom pa samo še 15 min spusta po jeklenici do melišča. Pot po melišču je kar dobra, zaradi drobirja se hitro spustim v goščavje, ki na koncu preide v gozd in kmalu zagledam Košutnikovo bajto, kjer si privoščim zelo okusno jedačo in pijačo. Poudarjam, zelo okusno, oskrbnika sta bila prijazna in seveda tekoče govorita slovensko. Na poti domov poln prelepih občutkov..

Čestitam, tole turo si si pa že dolgo želel narediti kajne?

Lep pozdrav!

Ja, res je, hvala Urban..

Čestitke,tura ki res ni za vsakega...Globoki pogledi,mnogo kovine...dober si

Priden, a pa kr sam si šu......, če bi kakšen dan počakal, k mam dopust drug teden... Upam da bo vreme.

Danes ob 6.40 uri tudi jaz odrinem od Koče pod Košuto proti Cjajniku, kljub ne prav obetajočemu vremenu. Stopim kar hitro do vstopa v plezalni del. Naj povem, da sta se mi zdela najtežja prav začetni del(marsikomu že takoj na začetku nažene strah v kosti, a naj povem, da je potem kmalu lažje) in pa zadnji, kjer je dobro imeti močne roke. Celoten vzpon je potekal v oblačnem vremenu, bilo je kar sveže in vetrovno, saj sem imel proti vrhu kar malo prezeble prste. Proti vrhu je bila tudi skala rahlo vlažna od meglic, ki so se podile čezenj. To dvoje mi je še dodatno otežilo že tako težak vzpon. Zdi se mi zelo dobro imeti s seboj kakšen komplet vponk, da se lahko vmes kam vpneš in malo počiješ. Varno dosežem vrh, se spustim po poti C-težavnosti in ne zavijem proti škrbini, temveč nazaj levo na plezalno poti in se spustim do koče po grebenski poti skozi ruševje. Kljub vsemu, fajn izkušnja! Lp!

objava umaknjena, da ne bo preveč nepotebne debate...

Zanimljiv samovarovalni komplet kod gospona
na 1. in 5. sliki