Včasih je treba, da se kakšna želja uresniči čakati dolgo, včasih se pa zgodi tudi, da se ne uresniči, takšno je pač življenje.
Orlova peč na Čreti je bila na spisku želja že zelo dolgo in danes se je poklopilo! Večkrat sem stal ob njej in si potiho želel, da bi enkrat splezal gor. Očitno je zdaj bil čas! Za vikend sem kontaktiral Matica in bil je takoj za! Želela sva si enako!
Matic je odličen plezalec, veliko boljši od mene, pleza težke smeri in je pravi za takšen podvig! Bil sem prepričan, da bo uspelo, če ne meni, vsaj njemu!
Dobila sva se popoldan in se z avtom odpeljala do Krapleta, kjer sva parkirala in pričela s prečenjem po lovski pod Zakrajskimi pečmi. Dobre pol ure in bila sva pod Orlovo pečjo, izrazitim osamelcem na severni strani Črete. Za vzpon sva izbrala južno stran peči, saj je tam najnižja in tudi na videz je vzpon tam verjetno najlažji. Najprej je treba premagati pet meterski previsni skok, dobra petka, od tam do vrha pa nestabilna enka, vse skupaj cirka 20m vzpona. Na štirih metrih je zabit star klin in pol metra nad njim še en, uporabila sva oba, za naprej pa so prav prišla drevesa in en metulj, ki ga je Matic višje namestil v poko. Za vsak slučaj sva kline imela tudi s sabo, vendar jih nisva uporabila. Matic je s prvim skokom opravil zlahka, saj je lepo vplezan in kmalu je bil na vrhu, jaz pa sem se bolj trudil, a mi je po večkratnih poskusih in trmi tudi uspelo! Juhu! Nisem imel plezalk in podplat ni imel dovolj oprijema! Amater pač!
Oba zelo zadovoljna sva si na vrhu podala roki in nekaj časa posedela, hvaležna. Dan je začel počasi izginjati. Za spust sva uporabila abzajl.
Pospravila sva opremo in se zapodila višje pod Zakrajske peči, se usmerila levo, do žleba in na vrh. Od roba peči po vlaki do Sv.Katarine in ob zadnjih žarkih naokrog nazaj do avta.
Krasno popoldne na Čreti!
Srečno!