Nazarje, nedelja, 4. november.
Že dolgo sem imel željo, da bi ponovil turo, ki sva si jo s prijateljem Juretom privoščila približno sedemnajst let nazaj. Cel teden sem upal, da bo konec tedna ta trenutek in res se je zgodilo. Jureta ni v bližini, zato grem sam. Okoli desetih dopoldan se peljem iz Nazarij proti Čreti in v desetih minutah pripeljem do izhodišča. Parkiram ob cesti pred zadnjim desnim ovinkom pred Krapletom. Točno na ovinku se levo navzgor odcepi graben, ki se strmo vzpenja proti markirani poti na Čreto, ki ga preči. Petdeset metrov na oko. Začnem naravnost v graben. Mokro. V začetem delu plezam po zasutem grabnu, grušču in se izmikam potrdim deblom. Kmalu se graben razcepi in usmerim se levo. Po desni dere voda. Smer je pravilna. Nad sabo zagledam kratko, skoraj navpično skalno stopnjo (3-4m), ki pripelje v manjšo grapo nekje na sredini grabna. Skala je pokrita z mahom in spolzka. Ne tvegam. Prečim graben v levo in splezam ven na strm teren. Deset metrov višje, desno ob veliki skali opazim možno varianto, da se vrnem v graben. Plezam ob skali. Grabim se za korenine in podrast. Ko se splazim na možni prehod, se znajdem ob in nad grabnom. Odločim se napredovati ob robu po strmem, izpostavljenem svetu. Malo višje vidim pot, ki preči graben in smreko na kateri je markacija. Držim se levo, pridem na kratek grebenček in tam stopim na markirano pot. Od tam grem desno po označeni poti do vrha grabna, kjer izstopim iz gozda na Jegovnikov travnik. Naprej se pot drži rahlo desno ob travniku, dvajset metrov do razpotja. Tam se usmerim še bolj desno na brezpotje in se po občutku zmerno vzpenjam proti Krapletovemu vrhu (905m). Vrh je dobrih pet minut od razpotja. Na vrhu se mi odpre pogled proti Zadrečki dolini, Zakrajskim pečem in markantnemu skalnemu stolpu Orlovi peči. Tja grem. Obrnem se levo in se po kratkem, deloma strmem terenu spustim vse do ceste, ki pelje na Čreto. Stopim na cesto in nadaljujem desno navzdol proti Krapletu. Mimo križa, petdeset metrov. Preden pridem do Krapleta zavijem s ceste levo ob ograji na vidno neoznačeno pot. Razgledi so lepi. Sledim poti, ki pride v gozd, preči dva ozka, divja grabna in pripelje na strma severna pobočja Črete, pod Zakrajske peči. Ob poti se oziram proti pečem in iščem prehod, grapo po kateri sva lezla z Juretom. Najdem jo! Vesel nadaljujem in po nekaj minutah pridem do Orlove peči. Svet je divji in diši po zgodovini. Krvave zgodbe ovijajo ta naravni spomenik. Občutek je mračen.
Zadovoljen, da sem prišel do sem, se odločim, da grem naprej in poskušam poiskati Jarekov brlog, 40m globoko jamo, z dva metra širokim in štiri metre visokim vhodom. Mislim, da bo lahko. Sledim stezi do razpotja. Uberem strmo pot, ki pelje bližje pečinam. Gledam in gledam, jame ne vidim. Hodim naprej in kar naenkrat pod sabo vidim cesto proti Farbanci. Jamo sem zgrešil. Po premisleku sem odločen, da poiščem primeren vzpon ob skrajnem zahodnem robu pečin in grem proti Borovnjaku (928m). Ko mi to uspe si rečem, da bom prečil peči po vrhu v smeri Črete in izhodišča, nakar pod sabo po približno petih minutah hoje zagledam jamo. Je to Jarekov brlog? Zdi se mi, da je to to. Spust naravnost dol ni izvedljiv brez vrvi, zato se obrnem in vrnem nazaj pod peči v upanju, da najdem jamo. Na skali zagledam rdečo smernico. To bo to. Vzpenjam se gor in dol ob pečinah in sledim nekakšnim rdečim črtam na skali, ki se pojavljajo na dvajset metrov. Teren je zahteven, razmočen, zelo strm. Listje dobro otežuje pot. Čez nekaj časa na skali opazim rdečo kratico B. G. F. (nisem fotografiral). Gledam naokrog. Nikjer ne opazim nobene jame, niti prehoda. Malo nervozen napredujem ob skali pod pečmi. Plezam čez skalne prehode posute z listjem in pazim na korak. Tu pa tam še kakšna rdeča črta na skali in stečina, po kateri se je sprehajala divjad. Hodim naprej in spet zagledam Orlovo peč, tokrat pod sabo. Ok, spet sem zgrešil. Malo jezen in utrujen opustim iskanje jame ter raje poiščem prehod v Zakrajskih pečeh, ki pelje na vrh Črete. Čas mi je za petami. Gazim po listju strmo navzgor po grapi. Držim se desno, plezam ob skali proti ozkemu skalnemu žlebu na koncu grape. V roki mi ostajajo korenine, listje, zemlja in kamenje, ki se lomi od skale. Zadnjih deset metrov postane še bolj strmo. Plazim se po vseh štirih in se vlečem čez razmočeno skalo. Padec ne bi bil ugoden. Adrenalin dela svoje in v parih zamahih sem na vrhu. Yesss! Sopiham in stokam. Utrujen od prečenja pod pečmi in zadnjega vzpona, si privoščim malo vode in banano. Rahlo pretresen pogledam desno in dobrih deset metrov stran opazim spominsko obeležje pokojnemu, nekoč aktivnemu članu PD Nazarje Robertu Teržanu. Od tam grem levo proti jugozahodu v smeri Črete. Ko pridem do gozdne ceste se usmerim levo in kmalu pridem do cerkve Sv. Katarine na Čreti. Sledi spust do planinskega doma I. Štajerskega bataljona (966m), kjer si privoščim čaj in odtisnem zaslužen žig. Od tam naprej, nazaj gor proti cerkvi Sv. Matere Božje, ki stoji na prelepi lokaciji. Od cerkve se spustim desno v smeri Jegovnika, čez travnik nazaj v gozd, nad graben kjer sem današnjo pot začel. Grem skozi prehod za grabnom, da se mu izognem in se spustim levo po strmem pobočju naravnost do avta. Po petih urah tavanja, plazenja in plezanja po severnih pobočjih Črete, se zadovoljen in utrujen, psihično in fizičnov, odpeljem nazaj v dolino.
Čreta ponuja veliko. To turo bi še rad ponovil, seveda v suhem in z več časa na razpolago. Upam, da mi uspe najti tudi Jarekov brlog.
Srečno!