Včeraj pa na Lubnik po lovski poti, po kateri prej še nisem hodila, torej po tisti, ki ima napeljane zajle
. Pravzaprav, od celotne poti vzpona sem do sedaj hodila samo po enem delu in sicer od Sv.Tomaža do Zalubnikarja, vse ostalo je bilo novo.
Torej, začetek poti pri gostišču Pr'Birt, nato pa preko domačije Muje do Sv.Tomaža, ki je odlično razgledišče, pa tudi cerkev je zanimiva z vseh strani. Nato pa mimo domačije Zalubnikar, kot že omenjeno, po tistem pa ostro v levo na lovsko pot, ki se vije v isti višini daleč proti desni proti gozdnim vlakam naprej. Lastnik vikenda Beno naju je opozoril na hudo previdnost, ki je potrebna na tej poti. Še posebno v tem času, ker je svet strm in na poti veliko suhega listja, ki je v tem času drsno kot bananin olupek. Njegove besede so mi zvenele zelo resno, in vzela sem jih zares. Kar daleč je bilo potrebno prečiti, da sva prišla do zajl (hvala lovcem), kjer ti sicer v slučaju zdrsa ne bi bilo rešitve. Tam pa sva se usmerila po grebenu navzgor, v precej pokončen brezpotni svet skal, listja, korenin in dreves. Vse je namreč prišlo prav pri vzpenjanju, da so bili koraki bolj zanesljivi. Pozornost je bila usmerjena samo nanje, saj je svet res strm, zato pa veselje toliko večje, ko sva pred sabo uzrla kapelico, ki je malo odmaknjena od markirane poti.
Vračala sva se pa po markirani grebenski poti, ki je pravi mačji kašelj proti prej opisani poti. ja, po poti vzpona se pa ne bi nikoli vračala in tudi mislim, da noben tega ne počne. Redko obiskana pot, adrenalinska, ki pa ima še druge variante, tudi tisto iz Soteske, ki pa je tudi v načrtu
.
Je pa res, če ne bi bilo teh časov omejitve na občino, vprašanje, če bi me kdaj zanimala ta pot, čeprav me je Jože že večkrat nagovarjal zanjo. No, sedaj sem se pa navdušila, in zanimajo me še druge variane tega SV grebena.