Skoraj dve leti sta minili od moje objave pod to temo, tako dolgo tudi nisem bila na Fajtem hribu. Velikokrat se sprehajam v okolici, sam Fajti hrib pa me nekako ne pritegne. V četrtek, 8.10.2015, se je popoldan po dolgih dneh sivine le prikazalo sonce, zato sem se hitro zapeljala na Kras. Ker sem zadnje čase kar veliko na pohodih po južnih pobočjih okoli Cerja, sem jo tokrat po severni strani ubrala proti Fajtemu hribu. Odpravila sem se po isti poti kot pred dvema letoma, le da sem tokrat šla po makadamski cesti vse do razpotja tik pod vrhom Fajtega hriba.
Pot se vmes kar nekaj časa spušča, tako da sem se že bala, da bom prišla v dolino, vendar se na križišču, kjer en kolovoz verjetno zavije proti Vrtočam in Mirnu, zopet prične vzpenjati vse do križišča pod Fajtim hribom. Na vseh razpotjih so količki, na katerih pa ni oznak. Te se pojavijo šele, kje se odcepi steza za Cerje in nato pod Fajtim hribom. Cesto večinoma objemajo drevesa, tako da je razgled na dolino in Trnovsko planoto s Čavnom precej okrnjen, hribi v ozadju pa so bili tako skriti v oblakih. Za boljši pogled sem se vmes povzpela na zanimivo vzpetinico ob poti (verjetno Volkovnjak), s katere pa se ni videlo nič kaj več kot s same ceste.
Zato pa je bil toliko lepši pogled na bleščeče morje s Fajtega hriba. Skozi borovce je segal od slovenske obale do Benetk, nekje pri Lignanu pa je bleščeča sončna krogla odsevala v morju.
Dan se je poslavljal, zato sem jo po južni strani hitro ubrala proti Cerju in uživala v izjemnih barvah sončnega zahoda, ki se je tudi tokrat skril v oblakih.
Pred leti nasuti prod se je v večini odkotalil z makadamske ceste in je pot proti Cerju zopet v normalnem stanju. Ruj pa z vsakim dnem bolj rdi.