Za zaključek mojega vikendovskega potepanja po hribih okoli vipavske doline sem se povzpel še na Gradiško turo(po lažji varianti).
Po eni strani sem bil že malo na koncu s kondicijo in bi bilo morda pametno to turo opraviti na začetku, po drugi strani pa je to bil lep zaključek gorniškega vikenda.
Na poti(že po zajlah tik pred stikom poti) sem srečal fanta in dekle, ki sta se spuščala po tej poti dol. Ker nista imela opreme verjetno nista prišla s plezalne. Dekle je počasi in obotavljivo hodilo naprej in videlo se ji je da jo je strah. Vsak korak je bil muka. In to še pred vsemi zajlami in izpostavljenimi policami, torej psihično najtežjim delom. On je sicer dajal vtis kot da obvlada in jo je skušal voditi. No, upam da sta srečno prišla dol.
Po stiku obeh poti sem pričakoval glede na časovnico, ki je po moje malo nerealna, dokaj hiter zaključek. No stvar se je proti koncu močno vlekla ali pa sem bil že jaz na nuli z energijo.
Sestopil sem mimo kapelice in čez Plaz. Ko sem prišel z vrha v gozd se je začel delati lep večer, ptički so žvrgoleli, bil je mir, lepa položna pot proti kapelici,... Prav lep sprehod, ki se je prilegel po brutalni skali.