Presrečen se odzovem na Ivotov četrtkov telefonski klic, saj me je vabil na prečenje teh zahtevnih brezpotnikov. Brez pomišljanja začnem vlačit skupaj plezalno kramo, saj jo žal, vedno manj uporabljam.
V soboto ob petih zapustimo parkirišče pri Gorencu, ter se zapeljemo do cestarske bajte ob vršiški cesti, kjer še z Leo in Nejcem ob 6.20h oprtamo ruzake. Ne vem zakaj, ampak do Goličice se je pot vlekla kot kurja čreva. Za nami prideta gor še dva možaka, ki jima je vrh cilj, potem cel dan ne vidimo nobenega človeka več. Adrenalin naraste, plezalna oprema zapušča ruzake, saj se tu začnejo že prvi raztežaji spusta. Na začetku se mi reverso še malce zatika, potem pa stvar hitro steče. Od Goličice pa do Planje sem bil edini v skupini, ki sem to pot pred leti že obdelal z Dragotom, žal si zaradi mojega 'neverjetnega'
spomina nismo mogli nič pomagat zato je bilo potrebno instiktivno iskat sidrišča in prehode. Razumljivo je šlo tako po zlu kar nekaj časa. Vidljivost, razen na Planji je bila super, sonce pa kar malce moteče, bi bil pa vesel, če bi zašlo kakšne pol urce pozneje, saj smo s Planje začeli sestopat ravno ob njegovem zatonu. Mladci so se z nama (Ivo) zelo potrudili, saj sem bil tudi ob zadnjem spustu v Hruško deležen popolne kontrole vozlov, da se ne bi zgodilo kaj nepredvidenega.
Kot rečeno, Pogačnikov dom dosežemo tik pred temo, tako, da še baterije ni bilo treba izprobat.
Ponudijo nam zadnje porcije jote in segedina, na srečo je šlo nekaj planincev spat že pred našim prihodom, sicer ne bi dobili prazne mize. Oskrbnik je naštel čez 100 prenočišč, saj se je tudi jedilnica spremenila v spalnico. Po celodnevni naporni hoji se mi je v horizontali 'oglasilo' koleno in mi izbilo iz glave misel, da bi zgodaj zjutraj skočil še na Razor. Po kakšnih dveh urah me ubrano smrčanje le zaziblje v spanec...