Pavličev vrh
Naš narod je bil v preteklosti mnogokrat primoran izpričevati pripadnost slovenstvu pred potujčevanjem. Hribi so v tem kontekstu predstavljali več kot le simbolno torišče - biti ali ne biti. Izborjeno 'biti', hitro lahko postane samoumevno, brezbrižno pišmeuhovsko, od korenin k pozabi vodeče drsenje. Torej. Pavličev vrh. Vrh. Slovenci imamo Pavličev vrh. Naj bo oproščeno tistim, ki ga hote ali nehote 'sedlajo ', portal 'Hribi.net', pa ena od izjem, ki želi imeti tudi neko osveščevalno vlogo in ve 'Al' prav se piše kaša ali kasha'.
Naj dodam še en izvleček recenzije gospoda Stanka Klinarja ob izidu knjige 'Karavanke brez meja':
»Ne morem in ne morem dopovedati, da je v imenih duša naroda, da so imena prava ljudska epopeja, segment ljudske poezije, ki ne prenese rokomavharskega nasilja. V mislih imam, na čelu vseh drugih bolečih točk, to nesrečno in prekleto Pavličevo sedlo. Vso zgodovino je bil to Pavličev vrh (glej Knafelčev zemljevid Kamniško-Savinjskih Alp, zemljevid Karavanke in Kamniške Alpe Vlasta Kopača, glej Šašlovo Imenoslovje Koroških Karavank v Planinskem vestniku 1930 - 1931), zdaj je na vseh kažipotih Pavličevo sedlo, prav tako na zemljevidih in v vodnikih, na čelu vseh koraka v to pogubo Atlas Slovenije, na katerega se pisci, kartografi in cestarji upravičeno sklicujejo kot na nekakšno geografsko biblijo (saj, kdo pa bo gledal božanstvu pod prste!), v resnici pa pelje v smrt starožitnosti, Pavličevo sedlo je namreč vzvratni prevod iz nemškega Paulitschsattel. Toda zastonj že leta in leta butam z glavo ob ta beton, ne premakne se nikamor. (V imenih kot Jezerski vrh, Smokuški vrh, Pastirkov vrh, Ledrovski vrh in - seveda! - Pavličev vrh, beseda vrh pomeni preval, sedlo, ne gorski vrh; je ostalina starosvetnosti in ga ne kaže kar tako vreči za plot; glej tudi Planinski terminološki slovar; ZRC SAZU, Ljubljana, 2002)«
P.S.: Administratorja Tadeja prosimo, naj pri anketi o prelazu z Jezerskega proti Železni Kapli popravi postavko 'Pavličevo sedlo' v 'Pavličev vrh'.