@VanSims: Ni bila neumnost, bi bila, če bi poznal pot, ampak sem se takorekoč uštel, misleč da ne bo težko. En dan pred tem sem šel še z enim po Via della Vitta in prečil vse Ponce ter spust še po ferrati iz Visoke Ponce, bil je izziv če sem bil prejšnji dan sposoben prečit vse te Ponce pa je tud tale ferrata na Mangart šla skozi, tisti prvi del še ni bil tolk resen, najprej čez eno luknjo, nato desno čez en nezahteven skok. Tam sem prve gornike srečal in so me spraševal a me ni nič strah, šel sem naprej. Ampak pot je postajala vedno bolj zahtevna, sploh tist zadnji del poti ko pot postane povsem zračna, skobe in navpični vzpon tm me je blo res kr strah, ampak nazaj nism mogu it, naprej pa ni blo daleč. Kakšni pogledi so bili od ostalih gornikov
. Sem pa pomojem vsaj postavil rekord v hitrostnem vzponu čez to ferrato, ker z opremo so eni bli šele nekje na 2/3poti, ko sem jih gledal iz robu dol, pa so štartal vsi pred mano.
Še nekaj stavkov bom naklonil za moj prvi vzpon na Triglav 2010. Potekal je brez večjih težav, štartal iz Krme mimo Planike, na Planiki sem začudeno gledal gor, kako se povzpenjajo gorniki, malo me je bilo strah, ampak drugi so mi kar zbijal strah in mi dajal dodatno voljo po doseganju vrha Triglava. V koloni le pridem na vrh, hura, končno pa tako sem ostale prosil, zdaj mi je uspelo solo izvest, povratek je bil rečen mimo Planike, ampak sem šel proti Kredarici. Nekaj Hrvaških gornikov je šlo pred mano in nekaj za menoj, tm pa me je blo res kr strah, ni zastonj pot zelo zahtevna označena. Ampak drugi navzoči so mi dajal neko voljo, zasigurnost, da skupaj premagamo ta spust in uspelo nam je. Končno pridem na Kredarico prvič sem tam bil leta 2010. Čakal me je samo še sestop v Krmo in tako sem zaključil to turo brez večjih težav, ves srečen sem doma povedal staršem, da sem bil na Triglavu. Če danes pomislim na Triglav bom raje hodil ponoči na vrh, opazovat vzhode. Bil sem na vrhu 8x, ampak sem hodil še po drugih hribih.
Še malo o lanskem vzponu na Kukovo špico in Škrnatarico nekje konec marca. Na facebooku smo se zmenili, da gremo skupaj na Kukovo špico. Bil je določen datum, čas, izhodišče in tako se nas je zbralo na izhodišču 19 gornikov. Sam sem bil bolj v ozadju, bila je tema, pot gre malo tja malo sem v glavnem cik cak, meni se je bolj dopadlo obirat bližnjice. Višje sem počasi vse prehitel, jih malo čakal in nedočakal vseh, odločil sme se, da nadaljujem kar na vrh. Na vrhu se odpočijemo, nato pa se zmenimo kdo gre na Škrnatarico, nismo vsi bili za akcijo a vseeno se nas je kar nekaj odločilo za težji vrh. Grapa, kamin III to nas je čakalo, ostali se spustijo nižje, kjer si ponovno nataknejo dereze (prej smo jih imeli za prečenje snežišča), nataknejo pas, jaz pa sem obral direktno do grape in nato navzgor do sedlca. Ko ostali pridejo prvi spleza gor da ostale varuje, jaz pa za njim brez varovanja, če bi pač padel bi bil gotof. To splezam, ostale se varuje. Nazaj je bil potreben spust z vrvjo in reversom, ampak sem totalno polomil spust, bil najmanj izkušenj za spuščanje. Pred nami je bil samo še sestop v dolino. Zakaj sem tole napisal, zaradi tega, ker kadar se zmenimo za skupne ture so pravila povsem drugačna, ne počet oslarij, ne prehitevat, poslušat druge in se od njih kaj naučiti, jih razumeti in se jim posvetit, kar oni rečejo to velja, nikakor ne delat po svoje in, če nisi prepričan za vzpon počakaj nižje, ampak jebat ga hodil sem kukr je men pasal in to je napaka. Greš sam v hribe in greš takrat kukr ti paše. Lani smo šli na Veliki Oltar in smo šli tako kot se hodi skupaj v hribe.