Brezhibno modro nebo in hlad v Loški Koritnici zbistri glavo. Šumeča Koritnica preglasi ptičje petje, ampak samo dokler ne pridem do obsežnih plazovin.
Da bo krajna poč pod "Štengami" velika sem vedel že prej, odsvetujem, ker bo vsak dan globlja. Nekako sem prišel čez in nadaljeval po stezi, ki je mestoma kar precej zaraščena. Ko sem prišel do snega pod Ozebnikom sem nadel dereze, saj je bil sneg konkretno pomrznjen, cepin sem pa itak že prej imel v rokah. Grem gor pod steno Ozebnika in za Velikim Turnom sestopim do vstopa v Loški žleb. Snega je veliko, trd in zelo udoben za hojo. Hitro se vzpenjam, žleb pa se oži. Že skoraj pod vrhom že od daleč vidim napoko. Tega sem se dejansko bal, kajti lahko bi ne mogel čez in moral bi nazaj. No ni bila tako velika, kljub temu sem vsekal nekaj stopinj v sneg in se za kake 3 m skoraj navpično povzpel po desni, do vrha žlebu pa potem ni bilo več daleč. Nad Jezerci se odpre lep pogled na Trentarske gore. Grem naprej do konca snežišč, potem snamem dereze, saj je do grebena kopno, pa tudi naprej. Le tam, kjer se pot priključi s Kotovega sedla je nekaj snega, ki pa ga brez večjih težav obidem. Na vrhu sem sam, nekaj megle se je prikradlo okoli vrhov, pa nič hudega, razgled mi je zelo znan.
Za sestop izberem pot proti Kotovem sedlu. Prečiti moram tri grape v katerih je sneg. Z derezami in cepinom seveda, saj je tukaj zelo izpostavljeno. Na nekem mestu zapustim markirano pot. Zgornji del grape je kopen in precej podrt. Splezam dol, kar je vedno težje, kot gor, ampak po snegu naprej dol na Dolge prode je bilo potem bistveno lažje. Spodaj se priključim jutranjim sledem in po stezi sestopim v Loško Koritnico. Zadnji del grem po "zajlah" , ki so kar dobro prestale zimo, le nekaj klinov je zvitih, pa so bili tudi že prejšnja leta.
Vse poti na Jalovec so lepe, tudi zahtevne. Tale iz Loške Koritnice je vsekakor ena najbolj žlahtnih. Vzpon za duha in dušo.