Poškodbi, ki sta me doleteli lansko leto sta zelo zaznamovali moje življenje. Da sem po prvi ostal pri življenju se moram zahvaliti hitremu posredovanju mozirskih reševalcev in z njimi moji osebni zdravnici, ki so me oskrbeli za helikopterski prevoz v klinični.
Ko sem po enem mesecu mislil, da sem že iz najhujšega, mi je zaradi zdravniške napake spiralno počila stegnenica. Okrevanje je tako postalo prava nočna mora. Veliko je bilo težkih trenutkov, toda vzpodbudne besede mnogih hribovskih kolegov, domačih in drugih so mi pomagale, ko sem bil dostikrat psihično povsem na koncu.
Neža, Jasna, Lučka, Alenka, Lidija, Katja, Marija, Antonija, Ana, Tonika, Darja, Martina, Darinka, Nina, Majda, Helena, Jasna,..., Sašo, Zdravko, Zlatko, Dani, Jože, Armando, Drago, Ivo, Igor, Bojan, Boštjan, Božo, Mitja, Marinko, Edi,..., Vanda in Vinko, Alenka in Vinko, Viki in Mojca, David in Mojca,..., iz srca hvala za vso vzpodbudo, ki je bila še kako dobrodošla in potrebna.
Da sem zmogel vse to, mi je pomagala tudi velika ljubezen do planin in mojega hišnega hriba Golt. Takoj po zdravilišču sem začel hoditi na Golte. Do danes sem se po poškodbi že 92-krat potepal tam gor. Na začetku 51-krat z berglami, ki so tudi v hribih zelo uporabne. So me nekateri kar čudno gledali. Težkih trenutkov je bilo čedalje manj in danes že kar pozitivno zrem v prihodnost. Hribom še nisem rekel zadnje in upam tudi na kakšna skupna potepanja.
Fotke so skozi vso to obdobje.
Trenutno pa so na Golteh razmere kopno-zimske. Poti na južni strani so že povečini kopne, vršna planota in zadaj pa je še vse v snegu. Tudi poledenelo je na poteh. Tako zelo prav pridejo male derezice.
Lp in varen korak vsem izpod lepih Golt, Janez
