Predprejšnji vikend, v nedeljo, se zjutraj pripeljem do kmetije Suhadolnik kjer na parkirišču parkiram. Nato se odpravim. Iz ceste zgrešim odcep gozdne poti in se čez kake par sto metrov spomnim, da bi bilo morda vendarle bolj pametno tam zaviti levo (označeno ni seveda bilo nič). No, ko pridem do odcepa pa se srečam s parom, s katerim se potem malo o tem malo o onem pogovarjamo celo pot do Kokrškega sedla (šli smo čez Taško). Malo o hribih, malo o tem, onem, tudi o politiki.. no pa o tej ne preveč...
Na Kokrškem sedlu še malo posedimo, nato pa se jaz odpravim v smeri Kalškega grebena. Snega na poti res ni bilo več, edino problematično je bilo melišče pod Kalško goro, kjer se je sneg z malo truda in pomočjo palic dalo obiti. Preko nekaj ne pretežkih varoval pridem do odcepa od koder je do vrha Kalške gore še slabih 10 min. Tam se malo razgledam nato pa nazaj do odcepa in naprej po grebenu. Pot naprej je mestoma zavarovana, a nikjer kaj posebnega pod pogojem seveda da nimamo vrtoglavice, razen na enem mestu. Gre za skalni skok, visok kake 15 metrov, zavarovan. Zajle so sicer malo nerodno napeljane, tako da pri spustu malo ovirajo korak. Naprej je potem še nekaj lahkih zajl in v glavnem hoja do vrha.
Na vrhu razgleda žal nisem imel ker je bilo megleno. Med potjo se je občasno razjasnilo, da so se vidli Grintavci vse tja do nekje Turske gore in Brane. Na vrhu pomalicam nato pa dol proti Krvavcu. Pot iz krvavške smeri je navadna hodačina torej primerna tudi za tiste, ki niso vešči zahtevnejših poti.
Na poti proti Škrbini srečam trop ovac, ki se razbežijo, razen ene. Ta me najprej sumljivo gleda nato pa ko se ji počasi približam, me ovoha in jo pobožam. Bila je bolj temne barve, črna ovca torej, ki se ni bala človeka.
Na Škrbini se usmerim proti Dolgi njivi, tam malo posedim nato pa se spustim proti Kokri. Pot je polna drobirja, kamenja,... na izpostavljenih mestih je treba kar paziti. Te Kamniške alpe so res vse razsute in krušljive. Čudno da sploh še stojijo.
Potem iz pasa rušja počasi pridem v bolj prijazen gozd in pri kmetiji Roblek pridem ven.
Tam me neki domačin informira o poti do Suhadolnika. Res grem po njej a ker gozdna cesta, ki se odcepi od ceste proti Robleku, postaja vse bolj gozdna pot, mislim da sem kje zgrešil in grem nazaj do odcepa. Potem grem še po eni poti, kjer me drugi domači informira, da je na njej vse podrto(verjetno še od žledoloma). Tako grem kar dol proti Kokri in se že vidim kako trapam po glavni cesti in potem še v klanc do Suhadolnika. No dobra duša od domačina se pripelje za mano z avtom in me odpelje do tja. Pove mi tudi, da je bila tista cesta prava in da bi moral samo malo še naprej in bi se priključil na gozdno cesto do Suhadolnika.
Na pumpi v Preddvoru me premaga žeja in grem na pir, potem pa grem obiskati še prijatelja, ki stanuje blizu in greva malo vandrati po Kranju a ne dolgo saj je bila nedelja in naslednji dan zopet delovni.