Po občudovanju zahoda lune in prebujajočega dneva sem v soboto, 29.8.2015, nadaljevala svoj pohod, ki sem ga pred dvema dnema začela na smučišču Vogel.
Prvi dan: Vogel-Konjsko sedlo-pl.Govnjač-Mahavšček-Bogatinsko sedlo-Komna:
http://www.hribi.net/trenutnerazmere.asp?slo=1&gorovjeid=1&id=2075&stran=2 Drugi dan: Komna-Koča pri Sedmerih jezerih-M.Tičarica-pod Kopico in čez Zelnarico-Prehodavci:
http://www.hribi.net/trenutnerazmere.asp?slo=1&gorovjeid=1&id=2810 Vzpon od Zasavske koče na Prehodavcih ((2.071 m) do razpotja pod Vršaki na začetku Hribaric (2.274 m) je potekal v hladu jutranje sence (fotografije s soncem obsijanih Vršakov in Poprovca so od prejšnjega dneva), naprej pa vroč vzpon na Kanjavec (2.569 in 2.568 m). Žal so hrupni planinci, ki so se podili čez Hribarice, pregnali vse kozoroge, en pa me je le pozdravil na poti pod Kanjavcem. Medtem, ko je bilo v dolini prav prometno, na vrhu Triglava pa vse črno od ljudi, sem na obeh vrhovih Kanjavca kar nekaj časa uživala v popolni samoti. Na vrhu me je veter prav globinsko pohladil in sem se kar s težkim srcem podala v dolino. Še dobro, da je pri Koči na Doliču (2.151 m) zopet pošteno pihalo in sem lažje začela vroč in dolg spust do Trente (600 m). Popoldan je slikovita muletjera, ki se spušča v Zadnjico, večinoma obsijana s soncem, ki se odbija od razbeljenih skal, tako da je bilo prav zadušljivo vroče. Zadnjica je bila sicer že v senci, vendar zaradi visoke vlage hlad ni prinesel olajšanja. Za pot po dolgi dolini sem morala zbrati še zadnje atome moči in pošteno pospešiti korak, da sem v Trenti (Na Logu) ujela avtobus proti domu.
Lepa in zaradi dolžine kar naporna pot. Vzpon na Kanjavec terja nekaj zbranosti pri vzponu in spustu čez strma gruščasta pobočja, plezanje čez dve skali bi bilo s kakšnim klinom lažje (sploh kjer so kamni za oprimke precej zrahljani), nekaj korakov po ozkem nezavarovanem grebenu pa je tudi kar izpostavljenih. Pot bi označila vsaj kot delno zahtevno, če ne že zahtevno. Pri vzponu sem ob obledelih markacijah in vse povprek zritem grušču hitro skrenila s prave poti. Vzpon na manj obiskani zahodni vrh pa je kljub slabše vidni potki precej enostaven. Ob ugodnih razmerah se splača povzpeti na oba vrhova in uživati v širnih razgledih, ki jih omejuje le vrh Triglava.
Za pot sem z nešteto krajšimi postanki za fotografiranje in lovljenje zraka potrebovala 8 ur (brez obiranja bi šlo v kakšni uri manj), s tremi daljšimi postanki pa dobrih 11 ur.