Pred leti sem mu obljubil vsakoletni obisk in pri meni obljuba drži. Ta enostaven in nezahteven dvatisočak ima kar nekaj dostopov, meni je najljubši pristop s Krme. Resda je nekaj daljši, je pa vožnja z avtom nekoliko krajša.
Ob lepi vremenski napovedi sem cel dan izredno užival v toplem soncu, da so se na vrhu posušile majice, zaradi popolnega brezvetrja sem se lahko bolj posvetil fotografiranju, skoraj celo uro je bil vrh samo moj.
Zjutraj startam s skoraj praznega parkirišča pri dveh °C pod ničlo. Po pol ure hoje v primerni razdalji prehitim pohodnika - bil je edini človek, ki sem ga videl v času moje ture. Tudi pozneje, z vrha Kanjavca nisem opazil na nobenem vrhu nikogar.
V gozdu se je nekdo lepo potrudil in prežagal nekaj bukev, ki so ležale čez stezo. Sem pa z grozo ugotovil, da je v Zgornji Krmi (tam, kjer skreneš proti Bohinjskim vratcem) izkoreninjenih ogromno macesnov. Na srečo prehodnost stezice prav veliko ne ovirajo. Višje, pod Vernarjam je tudi svež kamniti odlom, zaradi katerega sem še pospešil že tako hitro hojo. Ravno v tistem delu je tudi edino mesto, kjer moraš trikrat stopit na sneg. Pri Vodniku zamenjam majice in se odžejam, ter nadaljujem nad Velim poljem proti Velski dolini kjer ves čas hodim po soncu. Ta se skrije šele pred strmino med Zobom in Koncem, kjer postane podlaga zares beton.(Bojan, iskrena hvala za dereze) Slabih deset minut in dereze že odložim na soncu pri smerokazu. Od tam dosežem vrh gore, kot bi trenil.
Ob povratku zopet vaja z derezami, žal je Mišeljski greben že zakril sonce med sestopom po Velski dolini, zlata čarobnost macesnov je že minila, so pa odpadle iglice stkale čudovit tepih na stezici. Ker je dan kratek, nisem obiskal nobenega drugega vrha (Zob Kanjavca, Glava za žlebom), čeprav se mi je Vernar kar ponujal, tudi tričetrt ure sem imel še v 'rezervi'.