1. 11. 2013, na res prekrasen dan, sem se odpravil pod Kočno, s ciljem, da najdem prehod na JZ greben in se povzpnem na vrh. S parkirišča pod Suhadolnikom sem štartal ob 9:20 in višje na ravnici v Suhem dolu zavil levo na gozdno vlako. Po njej sem šel do konca, ko pa je poti zmanjkalo sem šel naprej skozi gozd do skalne zapore. Prečil sem "strugo" in se skušal s plezanjem prebiti nad to skalno zaporo, misleč, da bo višje lažji, travnat svet
. Nekako sem po levi strani preplezal čez, a težavam ni bilo konca, saj so se pojavljali novi in novi skalni skoki. Ko sem se že kar malce zaplezal in nisem videl rešitve, sem se "streznil", si rekel, da tako ne gre več in se vrnil nekaj 10m nazaj v položnejši svet in nad skalno zaporo krenil desno v gozd in začel sestopati nazaj proti mestu od koder sem prišel. Bil sem že utrujen, moker od rose, poln iglic, pa tudi psiha ni bila ravno na vrhuncu
. Takrat sem mislil, da vrha Kočne ta dan ne bom videl. Spustil sem se nazaj do ravnice v Suhem dolu, kjer je parkirišče in jo mahnil na markirano pot proti Kokrskemu sedlu. Ampak tja me ni vleklo, zato sem preiskal skoraj vse tamkajšnje gozdne vlake v levo, a povsod naletel na "dead end". Prišel sem že čisto v desno in si rekel, da to ne more biti to... Izgubljal sem voljo in moč, tekel pa je tudi dragocen čas, ki ga jeseni v gorah ni na pretek... Rekel sem si, da je morala biti tista prva vlaka, na katero sem zavil takoj zjutraj prava in se ponovno podal v strmino. Raziskal sem še nekatere odcepe v desno na višini okrog 1300m, brez uspeha, nato pa sem sklenil, da se vrnem pod isto skalno zaporo, kjer sem tisti dan že bil. Tokrat je nisem poskusil preplezati, temveč sem le prečil "strugo" in se podal naprej v gozd in kmalu sem prišel na strmo travnato pobočje, ki mi je vlilo nekaj upanja. Povzpel sem se do vrha, poskusil na levo... tam ni bilo uspeha, potem pa sem se prebil na desno in uzrl nekaj, česar sem se močno razveselil. Počutil sem se kot Kolumb, ki je odkril Ameriko
. Lojtrca. Tista lojtrca, ki mi je bila znana iz opisov. Izgubil sem kar nekaj ur in s pravo turo začel praktično ob 13:20. Od takrat dalje sem se boril praktično le še s časom, a na koncu se je vse dobro izteklo. Dosegel sem vrh "Na Križu" in potem še Kokrsko Kočno, vrnil pa sem se v temi čez Dolce, Grdi graben in Taško nazaj do avta, kamor sem pošteno utrujen, a zadovoljen prišel v objemu zvezdnega neba. Krasna tura in izkušnja!