Dopoldan je bilo vse prehitro: prehitro vstanem, grem od doma, štartam, moram z vrha, vozim...Mi pride na misel, da dobro, da nisem moški
Začnem sicer s čelko, a izven gozda se ob pol sedmih vidi že čisto dobro, sonce me ujame že kar visoko nad Češko kočo, kjer še vse spi. Na vrhu samota, ker sem tako zgodnja, lahko posedim, potem se vrnem nazaj, izstopim pred zadnjim skalnim pragom na melišče in po njem do križišča za Skuto. Malo kasneje spet rinem v desno na melišče proti koči, ki pa ni najboljše, je pa, in se konča skoraj pri koči. Tam srečam znanca in poklepetava. Kočo zapirjao v nedeljo, čez vikend imajo Čehe (itak, saj je Češka koča). Odločim se za povratek v smeri proti Ledinam, kljub vabilu ne zavijem v levo na pot, ki se izogne Žrelu, ampak grem naprej. Tega delčka še ne poznam, je pa bilo 15 minut prav lepega, slikovitega varovanega dela, nič mi ni bilo žal, da sem šla pogledat. Takoj na izstopu iz tega dela, pred vstopom v Žrelo, zavijem na levo dol, sledi prednikov mi kažejo najboljšo smer in hitro sem pri avtu. Ob štirih že vodim sejo v Ljubljani
, z novim nanosom sončka na obrazu in nasmehom, ki si ga prisotni ne znajo dobro razložiti. Le nohtke malo skrivam. Mimogrede, ne vem, če je kdo omenil: dovoz do parkirišča pri tovorni žičnici je po novem prepovedan, pot zato daljša kak dober km, urejeno in s tablo označeno je parkirišče in to točno pri tablici za Karničarjev center
.