Včeraj (nedelja, 17. aprila) iz Markove ravni po lovski poti do planine Ovčarija. Na Mokrico, Kompotelo, vrh in planino Košutna, navzdol do Dedca in naprej do izhodišča.
Od Markove ravni vodi prečna lovska pot, ki na posekani podrtiji malo izgine, pa kar gre. Z lovsko potjo, ki pelje od kamnoloma se sreča kakih sto višincev pred skalno zaporo, kjer se ta pot razcepi. Šel sem po levi, strmejši varianti. Komajda sem našel odcep, saj tam pot mestoma popolnoma izgine, na ostankih pa je polno drsečega listja in drobnih korenin. Od lovske jeklenica naprej problemov ni več.
Od lovske koče na približno 1410m do planine Ovčarija vodijo tri poti: Čez greben (Debeli hrib), mimo Medvedje jame in spodnja pot. Ne vem zakaj sem se odločil za spodnjo, ki se odcepi pri prvem ovinku. Nekaj odsekov snega sem uspešno prebrodil brez derez (sneg je bil spodaj zmrznjen, čez pa nekaj cm odjuženega, zoprno). Šele s poti po hrbtu Mokrice sem videl, kako močno zasneženo je območje obeh zgornjih poti. Pred Medvedovo jamo je kup snega visok vsaj meter, če ne več. Nekaj sto metrsko prečenje strmega gozda v nezanesljivem snegu bi bila posebna zgodba, ki sem se jo izognil le po sreči.
Stezica proti Mokrici je komaj še vidna, a me je udobno pripeljala na greben po prešerno toplih in suhih travah. Na severni strani grebena med Kompotelo in Mokrico je čisto drugačna slika. Zima, z redkim ruševjem, ki gleda iz snega. Na grebenu je pihal veter, nedoločljivih smeri. Zdelo se mi je, da enkrat s severa, drugič spet z juga. Proti Mokrici se je treba malo spustiti, nekaj časa sem kolovratil po meji med ruševjem in snegom, nato sem nataknil dereze.
Pot na Kompotelo je bila v celoti zasnežena, med ruševjem se je pogosto nevarno prediralo. Na strmini pod vrhom se mi je udrlo do pasu v luknjo med snegom in zemljo. Le malo je manjkalo, pa bi izgubil ravnotežje in se poškodoval z derezami.
Do vrha Košutne in naprej do planine Košutna je bil sneg južen, udiralo se ni skoraj nič. Pa saj ga je na tem razgibanem, gričevnatem planotastem svetu tudi že precej pobralo. Planina sama je dovolj na jugu, da je bila že kopna, brez vetra, topla in prijazna. Ko sem bil zadnjič tu, sem nekje videl tablo v spomin na 13 letnega fantka, ki ga je pred 60 leti zasul plaz. Tokrat je nisem našel.
Pri zanimivi rampi, kjer v desno pelje prehod na planino Koren sem šel navzdol po poti med ruševjem. Nekaj časa nič posebnega, potem pa stezica preči kratko, a zelo strmo travnato pobočje. Nekaj korakov naprej se spusti v grapo in nato navzdol, kjer je treba malo poplezati čez krajši skok (nič hujšega). Po strmem pobočju s stopničastimi travnimi glavami pod skokom komaj vidna pripelje do sedelca ob Dedcu (1550 m). Tam se sreča s potjo, ki pripelje od lovske koče pod Debelim hribom.
Do markirane poti je od Dedca še kakšnih 10 minut, naprej do avta na Markovi ravni pa še pol ure. Ne bi pametoval. Ampak dereze, cepin, gamaše in krema zoper sonce so za turo v takšnem okolju te dni zanesljivo imperativ. Kakšno slikco več o razmerah sem objavil na
Modrini neba.