Andi2 se strinjam, da je to pot ki se zasidra v spomin. Danes sem se je lotil. Želel sem iti po Geppotovi varianti do bivaka Orlovo gnezdo, čez greben na vrh in mimo Borovšaka nazaj do avta. Za orientacijo sem si vzel posnetek zaslona gps sledi od Zlatkota in smernice, ki mi jih je zaupal zjutraj prek telefona. pa da vidimo če bo šlo. Štartal sem okoli enajstih izpred hotela v Rimskih. Poiskal sem Rusko stezo in v hitrem tempu ogreval telo. Pri mlinčku na vodo sem zavil desno v hrib, po levi strani grabna. Ko je postal težko prehoden, sem izstopil levo na neizrazit strm greben in nadaljeval naravnost skozi gozd do velikega travnika v zaselku Senožete. Šel sem mimo mlake na moji levi, levo proti gozdni meji v zaraščeno vlako, ki me je počasi peljala višje skozi zaselka Lukovica in Straže. Hodil sem proti jugozahodu, deloma tudi po cesti. Na levi strani sem imel Veliko Kozje, na desni pa južno pobočje Kopitnika. V zaselku Straže sem po fotografiji sodeč poiskal odcep desno s ceste v gozd in kaj hitro sem prišel do divjega odlagališča v gozdu. Sem že mislil, da sem ga zgrešil. Od tam sem malo po svoje, malo po gps, lomil veje, se ugrezal do poti, ki pelje levo v breg južnega pobočja. Tam se mi je na deset metrov približal velik orel, se usedel na vejo in nato odletel. Pri izraziti veliki skali sem se usmeril desno v strmino in po gamsjih stezah in prehodih krempil v smeri bivaka. Kmalu sem bil tam. Poseben plac. Malo sem popil, pojedel čokoladico, se razgledal in nadaljeval. Za bivakom sem šel naravnost do navpične skale in po gamsjih stezah levo. Priplezal sem v živo skalo do gamsjega zatočišča, ki ga je naprej zapirala skalna plošča. Ta del je bil kar psiho. Moral sem se obrniti in splezati nazaj dol. Skalno gmoto sem obšel po desni, ter se prečno levo po zelo strmem terenu povzpel na greben do značilne krokodilje glave. Geppo hvala za namig. Od tam pa do vrha brez posebnosti. Na vrhu daljši postanek, malica in uživancija. Soparno je bilo in tišalo je dol da znoriš. Bil sem premočen. Za sestop sem uporabil markirano pot mimo koče do Rimskih. Strmo, zaraščeno in mokro. Nevarno za zdrs. Malo sem šel po svoje in se po nemarkirani poti, ki ob skali z napisom Kopitnik zavije ostro levo v graben, spustil v dolino. Ko sem prišel na cesto, sem šel desno in po krajšem vzponu spet stopil na markirano pot, ki me je po skoraj petih urah, 4.55, in petnajstih kilometrih pripeljala nazaj na izhodišče. Tale pot gre v arhiv za ponovitev.