Včeraj čez Planino Koren na Kompotelo in nazaj.
Parkirišče za 5 EUR na Jezercih je bilo polno. Snega na začetku malo, a dovolj za številne turne smučarje. Pri ograji nad Korošico se je gaz zožila, sneg je bil suh, do Planine Koren in še naprej ni bilo nobenih težav. Od razcepa za Vrh Korena je na Kompotelo vodila le gaz enih krpelj. Avtorja sem že prej srečal nižje doli, sva prijazno malo pokramljala.
Peš po stopinjah krpelj ni bilo najbolj prijetno. Tam, kjer je sled šla po površini snega, se mi je skozi skorjo prediralo do kolen ali še čez. Zadihanega me je po mojih stopinjah dohitel par, ki je prevzel garanje. Pred zadnjo strmino pa sta priskakljala še dva poskočna gamsa mlajše generacije, ki sta gaz dobrovoljno kot prva v vrsti zrinila do vrha. Potem pa smo bili en-dva-tri kar naenkrat vsi gor. Včasih smo temu rekli "v slogi je moč.."
.
Malo je pihalo, tudi mrzlo je bilo, a razgledi so bili nepozabni. S ta mladima smo poklepetali o nekaj zanimivostih, bilo je prav prijetno, čeprav me je zeblo v noge. Ostal sem še malo, pa še malo... In le dočakal presunljivo igro narave, ki so si jo v imenitnem plesu privoščile dolge večerne sence z rumenimi in škrlatnimi sončnimi žarki.
Duša, nemirna do svojih najbolj skritih globin, je dobila svoj zahtevani odmerek. Sestopiti v temi mi zato sploh ni bilo težko.
Še opomba: Na Vrh Korena je vodila udobna gaz, na Košutno pa ne. Morda je danes že drugače.
Slikce v malo boljši resoluciji in nekaj več besedila lahko najdete
tukaj.