Kranjska reber (Kašni vrh) - Kašna planina

KRANJSKA REBER, 1435 metrov

VOŽNJA Z AVTOM:
Dne 02.11.2007 sem odšel na Kranjsko reber in sicer iz smeri Kamnika. Peljal sem se po obvoznici mimo Kamnika in pred koncem Kamnika je odcep iz glavne ceste v levo in sicer je tam tabla za smeri KAMNIŠKA BISTRICA, VELIKA PLANINA. Nato se peljete 600 metrov in pridete do krožišča, kjer krenete desno za smer KAMNIŠKA BISTRICA, VELIKA PLANINA, GORNJI GRAD. Po tej cesti se nato peljete 15 kilometrov in pridete na prelaz ČRNIVEC, kjer boste na desni strani videli veliko in lepo urejeno zgradbo gostišča ter tudi makadamsko parkirišče.

POT OD IZHODIŠČA:
Od parkirišča na prelazu ČRNIVEC pojdite preko ceste in v gozd, kjer boste videli dve planinski smerni tabli. Ne eni piše Veliki Rogac, Lepenatka, Vrh Kašne planine (moj cilj) in na drugi Pl. Ravni, Pl. Travnik, Dom na Menini planini. Tu pojdite levo v hrib. Videli boste planinske markacije na drevesu takoj za tablo in tako tudi naprej v hrib le sledite markacijam, katerih je zelo veliko in se do vrha nikakor ne morete izgubiti. V knjigi Kamniško-Savinjske Alpe, avtorja Andreja Stritarja sicer piše, da je pot slabo markirana, vendar to ob mojem obisku ni bilo več veljavno.

Po poti navzgor boste trikrat prečkali makadamsko gozdno cesto. Jaz sem jo prvič prečkal po 15 minutah hoje, med prvim in drugim prečkanjem sem hodil 10 minut in med drugim in tretjim prečkanjem gozdne ceste sem hodil dobrih 5 minut. Od tretjega prečkanja gozdne ceste do vrha sem nato potreboval 35 minut.

Pot poteka največji del skozi smrekov gozd in je zelo lepa ter ni strma, pred vrhom pa srečate najprej gorski bukov gozd in na koncu še travnik. Od izhodišča na Črnivcu sem tako jaz hodil nepretrgoma in za pot potreboval 1 uro in 5 minut. Na vrhu me je zelo prijetno presenetilo majhno jezerce, kakršne sem precej večje videl na Pohorju. Takšnih jezerc pa je možno videti še nekaj ob spustu iz vrha proti pastirski koči. Poleg tega pa lahko iz Kranjske rebri vidite vse najvišje vrhove Kamniško-Savinjskih Alp. Na SV vidite Rogatec in Lepenatko, na SZ pa Veliko planino, Grintovec, Skuta, Planjava, Ojstrica...

Izlet je tako zelo primeren za celotno družino, izvedete pa ga lahko tudi poleti (velik del poti vas bo pred pripeko varoval gozd) ter tudi pozimi.

Glede na to, da sem eno pot že spoznali, sem se odločil spustiti nazaj na izhodišče po poti mimo pastirske koče na Kašni planini (mimogrede, Kranjska reber je vrh, Kašna planina pa izgleda da je planjava neposredno pod vrhom), kot je predlagano v prej omenjeni knjigi, katero sem na tem izletu uporabljal. Iz vrha Kranjske rebri sem šel tako proti severu in prišel po 10 minutah do pastirske koče. Kot prej zapisano, sem na tej poti videl še nekaj manjših jezerc vode, ki znajo zelo lepo presenetiti oko. Pred kočo je klopca, kjer bi lahko z družino tudi kaj pojedli, pastirja pa ni bilo nikjer (tudi krav nisem videl; očitno je čas paše že kar precej dni mimo).

Od tu sem se ozrl malo okoli in v smeri juga (cca 20 metrov od koče) zagledal gozdno cesto in bil prepričan, da je to gozdna cesta, katero predlaga avtor knjige Kamniško-Savinjske Alpe. Po njej sem hodil proti jugu približno 5 minut, nakar se je le ta končala in prišel sem do žičnate ograje, ki loči travnik od gozda. Od tu naprej je bila pred menoj vidna ozka potka (za širino enega planinca) in po njej sem nadaljeval pot proti jugu in rahlo navzdol. Dlje kot sem hodil, bolj mi je bilo jasno, da nisem na pravi poti. A brez panike, je rekel dobri vojak Švejk. Odločil sem se, da bom pot nadaljeval in sicer tako, da se bom ves čas rahlo spuščal navzdol in ves čas hodil proti jugu. Tako sem doživel zelo lepo izkušnjo hoje po stezah, katere uporabljajo gozdne živali ter po brezpotju. Ta avantura je trajala dobrih 30 minut, nakar sem prispel do makadamske gozdne ceste, ki mi je dala vedeti, da sem na pravi poti proti civilizaciji. Še približno 15 minut sem hodil po tej cesti in prispel do mesta, kjer sem na poti navzgor prečkal to isto makadamsko gozdno cesto ter tako »zavezal klobaso«. Od tu sem se nato po isti poti, po kateri sem šel prej v hrib, spustil proti izhodišču. Za pot od pastirske koče do izhodišča na Črnivcu sem tako potreboval 1 uro in 10 minut.

Pot po kateri sem jaz sestopil torej odsvetujem otrokom ter tistim, ki se ne počutijo dobro ob negotovosti, da so se morda izgubili. Če pa želite tudi vi doživeti avanturo hoje po neoznačenem terenu, pa le pogumno, saj se ne morete izgubiti, če hodite po pravilu, da greste ob vznožju hriba ves čas proti jugu in se ves čas hoje spuščate.

Na prelazu Črnivec lahko vidite tudi spomenik, ki govori o temu, da so na tem mestu 16.6.1942 borci Kamniškega bataljona uničili eno izmed prvih okupatorjevih postojank na Gorenjskem in na Štajerskem, v tej borbi pa je padel tudi partizan Pirš Rudi.

Srečno.

Moj čas efektivne hoje: 2 uri in 15 minut
Nadmorska višina izhodišča: 902 metrov
Nadmorska višina Kamniški vrh: 1435 metrov
Uporabljena literatura: knjiga Kamniško-Savinjske Alpe, avtor Andrej Stritar, založba Sidarta
Priporočena je tudi uporaba karte Kamniško-Savinjske Alpe 1 : 50.000, vendar jaz je nisem imel s seboj, saj je bila knjiga popolnoma dovolj. (če pozabimo, da sem se prijetno izgubil na poti nazaj)