Tudi mene je novica o smrti zakoncev pretresla. Pred približno desetimi leti na ta isti dan sva z možem opravila ravno isto pot. Iz Kota sva se povzpela do Staničeve koče in tam uživala na toplem soncu. Ko pa sva se povzpela pod Rž, so bile razmere povsem drugačne. Ta del je ves čas v senci in kljub temu, da ni bilo nič snega, je bilo vse zmrznjeno. Po ozki potki sva s težavo napredovala in ko sva bila že daleč, povratka ni bilo več. Z golimi prsti sva se prijemala za droban pesek, na posameznih delih obšla ledeno pot, jaz sem se od strahu že tresla kot šiba na vodi. Pod nama je bil ravno ta 150 metrski prepad, nisva imela ne derez, ne cepina. Priznam - nespametno do konca! Ko sva z zadnjimi močmi le prišla do prve jeklenice, sem bila srečna kot še nikoli v življenju. Že takrat sem vedela, da nama je bilo podarjeno še eno življenje, ko pa danes v luči te tragedije gledam na najino izkušnjo, sem o tem še toliko bolj prepričana. Od takrat dalje, so dereze v mojem nahrbtniku že od septembra dalje in nič kolikokrat sva se iz previdnosti obrnila in vrh pustila za primernejši čas. Zato vam vsem polagam na srce ne bodite preveč pogumni in pazite nase! Dovolj je samo sekunda neprevidnosti in že te ni! Srečno vsem!