Pod Križko steno. Danes sem šel od parkirišča pri Ruskem križu, mimo Koče v Krnici in naprej po poti. Kakih 30 minut od koče so se na višini približno 1300 m pričele prve zaplate snega. Sneg je bil glede na napoved pričakovano zelo trd, če bi bil teren bolj izpostavljen, bi bile nujno potrebne dereze, tako pa je šlo več ali manj po špicah smučarskih čevljev.
V krnici pod steno, na višini nad približno 1900 m je snega še kar nekaj in je suh, sem ter tja se je prediral. Povzpel sem se čisto do zadnje stene, smuči sem nosil na nahrbtniku, Pse sem peljal le na sprehod, s sabo sem imel tudi srenače, pa mi hoja z njimi ni prav nič dišala.
Smučanje ni bilo ravno največji užitek. V zgornji tretjini (do cca 1800 m) so se intenzivno menjavala območja klože, pršičastega snega in pomrznjenega srena, ki niti okrog poldne ni imel nikakršnega namena, da bi vsaj malo odpustil. Območij plazov ni bilo opaziti, na obliko in strukturo snega je izgleda to zimo vplival le veter. Zadnji dve tretjini do približno 1300 m je bil sicer pomrznjen sneg za centimeter ali dva poprhan s svežim, kar je za silo nadomeščalo odtajanost snega in smučanje zato ni bilo ravno preveč zahtevno. Seveda pa takšno tanko prekrivalo lahko prikrije marsikatero skalo. Zadnjih 200 ali 300 višinskih metrov je bila ena sama borba, kako se po jezikih snega med skalovjem in grmovjem prizvijačiti čim nižje. Vreme je bilo pa božansko, tudi veter (razen nekaj malega jutranjega burinčka) v tej skriti konti ni pihal čisto nič.