Krn....gora,ki me vedno navdušuje
...mogoče mi je interesantna zaradi svoje specifične oblike,ki je tako zelo opazna deleč naokrog...lahko pa tudi zato,ker je točka,na kateri se je krojila usoda mnogih nedolžnih ljudi
....Mogoče me vežejo na ta konec spomini v otroštvu,ko smo v veliki družinski zasedi prvič stopili na vrh
...hehe,vsaj jz....Ja,mogoče....
V moji,bo pravzaprav bolj pravilno najinih glavah se je motal Krn že kaka 2 meseca
...To pa zato,ker sem si želela nanj v zimskih razmerah
....v tistem pravem,trdem snegu,v zimskem sončku,ki ti razneži dušo...in srce
....Pa se nama je vrh kar nekako izmikal in izmikal
....le kako ne,saj je bila letošnja zima zanimiva...precej snega,a pravih zimskih razmer zares od nikoder.
Več prostih dni med prvomajskimi prazniki so možnost,da jih izkoristiš v polni meri
...Da pa se nebi do izhodišča vozila zelo deleč,sva tokrat prespala pri prijatelju v Bovcu. Zgodnji start,ko še ptički na pol spijo
,sonček pa še ni pokukal na plano,je bil prava odločitev. Mir,tišina,spokojnost je tisto,kar iščeš
...kar te vleče naprej. Zaradi rahle teme sva nekajkrat malo krenila stran od markirane poti
,a sva vseeno vedela, da sva v pravi smeri. Do planine Slapnik naju je enkrat rahlo namočilo oz. osvežilo. Planina je seveda v zgodnjem jutru samevala, ko sva se vračala, je bilo na njej domačinov malo morje, saj so popravljali ograje za pašo živine. Ob pogledu nazaj sva videla, da se počasi parkirišče kar lepo polni....seveda sva nekej takega tudi pričakovala. Počasi se, ob pogledu na že cvetoči avrikelj
, vzpenjava...Na sedlu Leger, kjer se združi pot s tisto iz Drežnice narediva kar dolgo pavzo. Sva bila kar mau razočarana nad razgledom,ki je bil tokrat bolj klavarn
. Okej,sej mogoče se bodo pa oblaki razpodili s pomočjo vetra. Planincev, ki se trumoma dvigujejo proti vrhu, je vedno več. Tako njih kot tudi naju za kratek čas osveži nekaj dežnih kapelj
....Midva že rahlo utrujena v zadnjem delu precejkrat zakolneva
...koča, ki jo gledaš večji del poti,je še kar pred nama
. No, z vztrajnostjo in trmo sva po kakih 3h gor. Klopce sva zares prav vesela
....Morm rečt, da sva bila nad tolikšnim obiskom presenečena...Po kakih uri in pol sva krenila še na vrh....do njega nisva uporabila ne derez in ne cepina,čeprav sva,najbrž ena redkih obiskovalcev,oboje imela pripeto
. Opast na špički je še vedno zelo zanimiva in pritegne tudi najina pogleda....Jezero tam spodaj je že izgubilo ledeno ploskev, vrhovi nad njim pa snega še nekaj časa najbrž ne bodo
....Kljub temu,da razgleda, tistega res noro lepega,ni bilo,pa sva vseeno uživala...v družbi en drugega in v družbi ostalih
...Ja res,počutiš se zares močnega....a hkrati zelo krhkega in malega v primerjavi z vsem,kar nas obdaja
...Sestopiva proti kočici,kjer še nekej časa obsediva,nato pa se počasi odpraviva proti dolini. No,med sestopom sva spoznala tudi prijazno planinko Sabino in sina
, s katerima sva kratko in prijetno pokramljala
. Veter je končno le pregnal oblake in tako se je naredilo lepo praznično popoldne
...ki naju je tako lepo razveselilo,da sva zašla iz pristopne smeri,in se priključila poti iz Drežnice
. Ob pogledu na nekaj ostankov vojnih utrdb na Sedali sva takoj sklenila, da si jih ogledava....Zaradi prijetnega sončka,na čase tudi precej žgočega
,se odločiva,da si tu vseeno zasluživa nekaj pavze....Žafrani, avrikelj,trobentice in tudi nekaj zvončkov so prijeten motiv za šklocanje,ki ga je tud seveda kar precej
...Da pa vseeno nebi bila preveč zgodnja,se odločiva, da bova naredila še nekaj dobrega in na poti nabrala za prijatelja še nekaj regrata,ki ga je tu v enormnih količinah
....Za zaključek lepega dneva sva odšla še do koče na planini Kuhinja, kjer sva si privoščila zasluženo pivce in sladoled
.
Tako kot vedno, me je tudi tokrat Krn pričakovano navdušil
...Kljub temu,da sem bila na vrhu že nekajkrat, je bil tokrat spet nekoliko drugačen
...Definitivno ga letos še obiščem, upam pa, da iz druge smeri....