Tokrat nisem upoštevala Ločankinih besed, da se nič se sprašuje in se gre. Sneg je na novo zapadel. In sem vprašala Boštjana , ki je bil včeraj na Krnu za razmere. Točno vse mi je povedal. Le veter se ni hotel umiriti. Lepo je bilo opazovati igro snega, ki ga je veter nosil v vetru. Sploh zadnji del proti zavetišču je bil kar zahteven zaradi sunkov vetra, ki so te prikovali v sneg. V zavetišče se ni dalo iti, ker je veter nanesel sneg pred vrata. Iz Pl. Kuhinja sva šla kot ponavadi po poti dokler se je dalo. Čeprav ponavadi ko pridejo na višino Kožljaka gredo v snegu naravnost po plošči. Gazi ni bilo nobene, ker je veter pomedel še tisto , kar je ostalo. Tudi po poti , kjer je odcep za Drežnico, se nisva več odločila , da greva po njej zaradi prestrmega naklona. Kljub uporabi derez in cepina. Sva šla naravnost. Na vrhu pa krasni razgledi. Še veter je malo pojenjal. Ob sestopu srečava Mateja , ki gre šele gor. Naslednje dni bo verjetno topleje in sneg bo pobiralo.Tudi ob sestopu se je čutilo, da je sonce žgalo, a ko je veter zapihal je prav zahladilo. Zima, kot da se noče posloviti. 21.3. 2019