Krniška glavica

ta vikend nameravamo s skupino (če bo vreme) na Krniško glavico. Nisem še bila,sicer prebrala vse komentarje. Zanima me samo, ali je pot izpostavljena na kakšnem delu, ali drugače je primerna za vrtoglave,? strmina,dolžina,mi ne predstavlja težav.Vem,da je označena kot lahka pot.
Hvala za komentar/je....

Danes bil na vrhu Krniške glavice iz smeri Zajzere. Sprva šel po poti v smeri proti bivaku Majcen, nato pa se po uri hoje usmeril k bivaku Stuparič (precej izpostavljeno, na nekaterih delih bližje bivaku zmrznjena tla). Od tod nadaljeval na sam vrh. Z vrha krenil navzdol k Jezercu in Koči Grego. Namesto direktne poti v dolino sem uporabil prečno proti Stuparichu, nato pa se na križišču poti v dolini Grawe le odločil za sestop. Za celotno pot, ki je trenutno še (spet) brez snega, brez naprezanja, s številnimi postanki, potreboval 9 ur.

Snega je nekaj na melišču ob vstopu v severno steno Montaža in višje gori, od daleč videti precej ledeno.

V petek -12.08.2016 sem se podal s četrtkovo skupino upokojencev PD Škofja Loka na prelep vrh v zavetju mogočnega Montaža-na Krniško glavico-1889m.

Pot do našega izhodišča nas preko mejnega prehoda Rateče pripelje v Italijo. od tu pa je treba kar poznati ceste na italijanski strani,da nas pripeljejo v dolino Dunja.Dunja je najbolj poznana dolina v Julijskih Alpah.V njeno ustje zija iz Železne doline med Klužami in Tabljo(Pontebba).Iz hribov se iz nje v Belo toči rečica Dunja.Slovencev že davno ni več tukaj-ostala so le slovenska imena .Slovenci so ji rekli Dolnja ,saj teče doli po globokem kanjonu.Dunja je torej ime vasi,rečice in doline .Cesta , ki se vije po dolini je ponekod strma ,ozka .Srečujemo mostove , kratke predore in prispemo na sedlo oziroma preval Rudni vrh(1398m), kjer je naše izhodišče.

Južno od sedla Rudni vrh(na vrhu prelaza doline Dunja),ki povezuje Montaževo skupino z grebenom Naborjetskih gora ,stoji kopasta gora Krniška glaca-1889m visoka.Krniška glavica je naravni podaljšek divje žaganega Zmajevega grebena , ki se z Montaža spušča proti severu ,ki se spusti v Krniški škrbino od tu naprej proti severovzhodu v pobočja Krniške glavice.

Vzpon nanjo je lahek in kratkočasen.S sedla se v kratkih serpentinah strmo vzpne skozi gozd.V kake pol ure ,ko se strmina vnese in gozd razredči,stopimo v plitvo krnico,poraslo z ruševjem in posmeznimi mecesni.Tu že vidimo naš ciljna desnem koncu skalnatega grebena..Pot postane zagruščena in zopet bolj strma ,sedvigne na rob grebena ,onstran katerega se skoz ruševje v nekaj minutah povzpne do križa na vrhu.
Sestopimo po nekoliko razriti stezici pod stene mogočnega Montaža in prečimo do bivaka Stuparich, ki je odlično opremljen, kar velja za večino bivakov v Zahodnih Julijcih.Rdeče obarvan bivak vidimo že z vrha naše gore. Nato nas čaka še okrog 600m ,občasno precej strmega ,zagruščenega spusta v široko prodno krnico doline Zajzere ,kjer je veliko urejeno parkirišče in je bilo na naš dan veliko vozil in pohodnikov. Tu je tudi lepa kapelica.

Višina izhodišča cca 1400 m
Višinska razlika-vzpon-slabih 500m
sestop-885 m

Hoja-vzpon-1,30 do 2 uri
-sestop -2,15 do 3 ure
-skupaj -4,30 do 5 ur.

Brane, zakaj nisi uporabil foruma Krniške glavice, ki obstaja že dolgo.

Čez sedem let vse prav pride, pravijo . Takrat je namreč @GITA opisala družinski sestop od bivaka Stuparič v Zajezera. (1. stran).

Včeraj se odločim, da si "pot" ogledam od blizu. Zatrep doline prod vse bolj zasipava, nekoliko se čudim, da nič ne ukrepajo, konec koncev gre tudi za gradbeni material in kakšna separacija bi prišla v poštev.

Začetek hitro najdem (drog z napol polomljeno smerno tablo), potem pa čez hudournik in gor v breg, kjer me kmalu prijetno "preseneti" sveže obžagano podrto drevje. Pot je lepo sledljiva do 2/3, tam pa je očitno zmanjkalo bencina ali pa je pridne delavce ujela noč. Nadaljavenje ni težavno, na drevesih se najde še precej markacij, podrtega drevja pa praktično tudi ni več. Tik pod bivakom se stezica priključi markirani poti, ki vodi iz smeri Špranje. Pot kot taka ni posebej težavna, paziti je potrebno le pri prečenju na začetku, kjer pot poteka pod nekakšno skalno pregrado in pri prečenju hudournika, kjer so skale precej spolirane.

Pri bivaku malo posedim, potem pa naprej v krnico La Grawe in na vrh Krniške glavice.

Sestopim do jezerca (Laghetto) in mimo zaprte koče Grego v dolino.

O, a je Zajezera mogoce pravo slovensko ime krnice, za katero nikoli ne vem, kako naj se prav naglasi - Val Saisera/Zajzera??

No ne gre za ime krnice, ampak za dolino. Dolgo je v splošni rabi ime "Zajzera", še dlje nazaj pa se je uporabljalo ime "Zajezera", več o tem pa tukaj: http://www.gore-ljudje.net/novosti/92930/

zanimivo...

Če si še pod vtisom prebiranja knjige V uroku Julijcev, potem je Krniška glavica pravi hrib za vpogled v to, kar se je na žalost dogajalo v teh koncih pred stotimi leti.
Z ženo sva si med drugim vzela čas tudi za raziskovanje tega hriba in se mimo koče bratov Grego povzpela na vrh, ki je posejan s spomini na te tragične čase, sestopila pa preko Karnice nazaj v Zajzero.

Isto pot, kot @dprapr, smo opravili prejšnji teden, podaljšali smo le še do bivaka Stuparič, se nato vrnili nekaj sto metrov nazaj in sestopili v Zajzero.

Slike so na:
Krniška glavica

Zelo lepi posnetki, @damjanp!

@zlatica: Hvala.

Krniška glavica me pravzaprav nikoli ni zanimala. Mogoče zaradi skromne višine, saj 1889 m res ni bogve kaj. Tudi bližina Viša in Montaža me ni pritegnila. Da pa bom prvič na njen vrh stopila pozimi, si pa tudi nisem nikoli mislila. Pa sem se za ta predlog hitro ogrela. In navdušenje je bilo popolno. še posebno me je prevzela uporaba derez in cepina, ki pa je bila v teh razmerah proti vrhu kar nujna.

Razgled je bil res fenomenalen, čeprav je bilo spet določanje daljnih vrhov težavno. Zelo pritegne pogled proti Julijcem, od Mangarta preko Jalovca do Triglava, če si pozoren. Višarje in Kamniti lovec nista daleč, V.Nabojs in Viš pa Koštrunove špice do Montaža, ki je pa sploh na dosegu roke. Pogled čez dolino Dunjo te popelje do Dolomitov, od Karnijcov vedno opazim Zuc dal Bor, zadaj pa Visoke Ture, ob katerih mi vedno zastaja dih. Pa spet prav v bližini Dve Špici, Monte Piper, Poldašnja špica.
Je bilo treba tudi nazaj, me je kar malo skrbela tista strmina pod vrhom, pa je šlo.
Videti je bilo, da Krniška glavica pozimi ni dosti obiskana, saj nisva srečala nikogar, do koče Grego že, kasneje pa ne več. No, pa saj je tudi tam lepo.
Ja, še tole, zavetišče pod vrhom je bilo zasuto, samo en rob se je videl.

uf,ločanka, kako lepo in kaj vse zmoreš! Občudujem tvoje vzpone, razglede, daljave, planine.... res lepo nam znaš vedno povzeti svoje dosežke in tako približaš tudi nam nedosegljive gore. Le tako varno in naprej!

Lepo, iz opisa domnevam, da sta se vrnila po isti poti? Vsekakor pa je sestop čez Krnico z ovinkičem do Stupariča in potem dol v Zajzero lepši in vsaj meni tudi lažji.

zlatica, to naredim z veseljem, ker mi je tam zgoraj res lepo in ker mi aparat omogoči, da približam nekaj, kar je sicer očem prikrito

mirank, seveda je bil povratek po isti poti, vse ostalo je bilo preveč nedotaknjeno
Kdaj drugič pa mogoče krožna pot.

Za današnji cilj sva si izbrala Krniško glavico, mimo katere sva že lani poleti hodila na Poldašnjo špico in občudovala tisto drugo, ogromno gmoto čudovite gore - Montaža. Vremenska napoved se je izkazala za pravilno in v zahodnih Julijcih smo res imeli en čudovit sončen dan. Cesta do kapelice je splužena in suha, brez posebnosti. Količina snega se z nadmorsko višino hitro veča, do Grega je bila zelo lepo uhojena sled. Po dobri urici hoda že uživava v razgledih na mogočna ostenja in se sprašujeva, kako je kaj s snežno podlago na strmem delu čez gozd in na zadnjem, vršnjem pobočju. Sneg je malo mešano na žaru. Od klož, do moke, do trdega do suhega, ki ni sprijet s spodnjo podlago. Ko greva mimo (oz. preko) mlake in se podava v strminu skozi gozd začne tudi zelo pihati. Bilo je nekaj sledi turnih smučarjev, ki pa jih je višje veter povsem zabrisal. Ko prideva do večje skale, se zabrišejo sledi poti in tudi markacij Količina snega že zelo konkretna, na trenutke se udira do kolen. Sneg pa svež in praktično nesprijet na spodnjo ledeno podlago z velikimi kristali. Če bi nadaljevala naprej od skale po letni poti, bi prečila ogromno kložo, manjša dolinica je bila dobesedno odlagališče snega. Pa se odločiva, da poskusiva po levi strani strmo navzgor ob neizrazitem grebenčku. Mimo naju tam pa tam prileti kakšna snežna kepa, katero sta toplo sonce in veter pognala v dir navzdol. Ko prideva do primernega mesta da se malo oddahneva vidiva, da je najin cilj še kar daleč, da pa sva skoraj pri koncu strme stene. Zopet je potrebno prečiti kložasto pobočje, ura pa je hitela k poldnevu, čeprav nisva vedela, kdaj so minile že 4 ure odkar sva štartala. Očitno sva res uživala, tako kot sva tudi nazadnje. Ker sneg ni dobro predelan in je veliko napihanih flank, se odločiva za malico z razgledom in nato kar sestop nazaj do koče Grego. Tam si sredi snega narediva improvizoriš ležišče in kar debelo uro uživava v močnih sončnih žarkih. Tišino je lomilo le bučno bobnenje plazov. Naslednjič v malo boljšem snegu pa zagotovo do vrha. Res rezumeva Igorja, zakaj je tako rad zahajal v ta svet. Enostavno čudovito je tu. Gora bo počakala, pot pa je bila čudovita.

Slika 14 to je delo detla in žolne sta iskala lesne črve in razne druge žužke pod lubjem. Očitno sta jih tudi našla, ker tako obdelujeta borovec
Tudi jaz večkrat poslikam take reči, se mi zdi zanimivo

https://tomazsarc.blogspot.si/2018/04/velikonocni-ponedeljek-na-krniski.html

26.6....Že dolgo me ni bilo na tej gori, pa se pridružim pohodnikom, Javornik Koroška Bela. Vzpon po običajni poti skozi gozd, brez posebnosti. Sestop mimo bivaka Stuparich in pod mogočno steno Montaža. Pot se spušča in vzpenja, v pomoč je nekaj varoval, meni luštna pot. Potem pa čez prodišča Zajzere nazaj do parkirišča. Tam je bilo pa vroče.

https://jelenkamenmajdag.blogspot.com/2019/06/krniska-glavica-vrh-nad-zajzero-in-dunjo.html