Za zadnji letošnji resen potep me je poneslo na Lepenatko iz Podvolovljeka, čez Mali Rogatec.
Teden dni nazaj so me strmine nad Rogačevim grabnom poklicale tako močno, da se ni dalo upreti sili vesolja, ki me je vlekla tja.
Parkiral sem tam, kjer lahko po desni strani grabna dostopiš do Cuca. Cuc je bil mišljen za zaključek potepa, zato kar hitro nad grabnom v strmine Grobelskega vrha 904m. Izogibajoč se skalnim pregradam, precej strmo brezpotno sopiham naravnost navzgor. Grobelski vrh je za svojo skromno višino kar velik! Z vrha nadaljujem v smeri Malega Rogatca 1228m.
Širok, z grebenskimi oznakami na drevesih, me greben, proti vrhu zelo strm, pripelje na malega Rogačevega brata. Vrh je prekrasen! Z brinjem okrašen, samoten in odmaknjen, pozabljen v senci svojega višjega, in bolj atraktivnega brata, ima nekaj, kar njegov brat nima!
Kar prehitro sestopim, in se namenim na poraščen Kunšperski vrh 1336m, tam pa stopim na markirano pot proti Lepenatki, ki je najvišja točka za danes. Razgledi so lepi, vreme pretoplo, prišla je odjuga.
Spustim se na Kal, od tam pa po uradno zaprti poti mimo Riherske hojke. Če ne bi bila prehodna, sem imel plan B, ki pa je bil daljši. Sestopam hitro, razmočen sneg me kar vleče navzdol. Do Riharske hojke je pot dobra, potem pa velik del težko prehodnega terena, zatorej je zaprtje te poti upravičeno! Ko se mi uspe prebiti čez podrta drevesa in delno podrte odseke poti, stopim na lepo gozdno pot, ki jo nižje zapustim, in kmalu sem tam kjer se hvaležen opustim in osvežim - pri slapu Cuc. Bolje se ta potep ne bi mogel končati. Krasni kotički! Srečno!