Že zadnjič sem jo občudovala, Malo Tičarico, kako se ponosno ogleduje v Dvojnem jezeru, ki je bilo takrat kar enojno. In včeraj se povabim k njej na obisk.
Začnem pri Savici, pa preko Komarče, nad katero žarijo še zvezde. Pot po Komarči je suha, a posuta z listjem, ki skriva pod sabo korenine, kamenje, palice, kar je nevarno za zdrs.
Pri zaledenelem "Črnem lepotcu" pa skrivnostno poka in doni, kot bi padalo kamenje po skalah. Po nekaj trenutkih opazovanja in poslušanja ugotovim, da poka led.
Nadaljujem po hladni Lopučniški dolini. Po poti je nekaj časa zbit star sneg. Sicer je pot kopna. V nadaljevanju srečam trop gamsov, ki se jim nič nemudi k umiku.
Tudi pri zaledenelem Dvojnem jezeru parajo tišino skrivnostni poki.
Nadaljujem preko Štapc na Malo Tičarico. Na vrhu malo vetra in lepi razgledi. In neplanirano me povabi v goste še soseda - Velika Tičarica.
In ker je ostalo še nekaj dneva, se povabilu odzovem.
Sledi sestop do sedla in nadaljevanje v smeri Prehodavcev.
Na "pravem" mestu zavijem strmo levo navzgor do grebena in spet levo z lažjim plezanjem do vrha. Ojej, kako bo šlo pa dol
! No, pa je šlo - počasi, previdno, pa tudi po ta zadnji.
V kolikor bi bilo vlažno, bi bil sestop bolj siten. Vračam se po isti poti.
Ko pridem do jezer, želim h koči, pa od tam odmeva glasna glasba(mislim, da iz radia) in slišati je glasne obiskovalce, kot bi imeli privat žurko.
Pri Črnem jezeru pa še kar poka.
In na obeh Tičaricah je žig z enako višino.