Nočni pohod na Golak. Ja, res je, »prijateljica (zvončnica) je poklicala, ti a greš na nočni pohod, grem zakaj ne, kam pa, na Golak. Vodi ga Bogdan. OK grem, pripeljem še soprogo«. In tako smo se vsi skupaj na petek zvečer ob 19.00 uri dobili na avtobusni postaji v Ajdovščini in od tam nadaljevali pot proti Predmeji, kjer smo se zapeljali še 1,5 km proti Lokvam in nato zavili desno na gozdno pot in po njej nadaljevali z vožnjo okoli 5 minut, kjer smo parkirali vozila. Od tu je naša skupina enajstih nadaljevala pot peš. Noč je bila jasna, ne prehladna, vendar krasna. Kljub temu, da luna še ni dosegla svojega polnega sijaja, je bila prečudovita in nam je prav lepo svetila pot proti vrhu, ne da bi pri tem uporabljali svetilke. Iztokova koča je bila odprta, vendar smo po krajšem postanku nadaljevali proti našemu cilju. Pot je bila zasnežena, vendar snega za ta letni čas in mesec premalo. Tik pod vrhom smo srečali skupino tekačev, ki so se že vračali nazaj v dolino. Po krajšem postanku in razgledih naokoli, ter foto terminu se tudi mi opravimo, ampak samo do Iztokove koče. Pred kočo je prav prijetno dišalo, vendar ne iz koče, tam so bili »Zamejski Slovenci«, ki so s seboj privlekli lonec dobre domače mineštre. Še dobro, da nismo imeli s seboj žlic. Zaželeli smo jim dober tek in vstopili v kočo. Oskrbnik in oskrbnica sta poskrbela, da smo uživali v njihovih dobrotah, popili kozarček dobre kapljice, nekateri so se celo zavrteli. No ja, tudi zapeli smo, ob spremljavi kitarista. »Jst ne znam pet, sm se pa dru za dva«. He he. Po okrepčilu in razvedrilu smo nadaljevali pot, do izhodišča naše ture. Bil je res lep in prekrasen petkov večer, ki ga nam je popestrila tudi naša kolegica Marlen.