Na praznični dan po desetih letih spet na Mangart, pa saj ne vem ali je to veliko ali malo
, a po Slovenski poti je bilo tokrat sigurno prvič, vsaj zame
.
A tako velikega obiska pri zadnjem obisku te gore sigurno ni bilo, se mi je zdelo, kot bi bili skoraj vsi tukaj zbrani
. Kot "Božja pot" se mi je zdelo, a to velja bolj za Italijansko pot, po kateri sva se vračala. Če rečemo, da je slovenska bolj zahtevna, pa je italijanska sigurno bolj razgledna. Pogled od Ponc pa do Jalovca je nekaj, kar mi še danes buri domišljijo, toliko nepoznanega, a hkrati zaželenega je vmes
.
Nazaj grede sva preko Travniškega prevala stopila še do Travnika, da sva od blizu spoznala pravo ime tega hriba, saj sva lani prav s Kope občudovala njegove prelepe travnike.
Potem pa sva se sprehodila še po robu Mangartskega sedla, da sva pregledala še vse možne sestope na italijansko stran. Najbolj je pritegnil sestop Čez jezik ali Forcella della Lavina imenovan. Menda kar divji sestop, čez Plazje mogoče bolj poznan.
Za trenutek sva stopila še do koče, se parkrat ustavila še ob robu ceste, saj popoldansko sonce ima svoj čar, in gore zažarijo kot v enem drugem času. Tudi na Mangartski planini je bilo lepo, ob Rabeljskem jezeru sva se pa ustavila le za krajše namakanje nog
. Drugače pa brez kopanja.