Mangart po ferati via della Vita

Sprva prosto po nekakšnem širšem žlebu navzgor, sledijo varovala, skoraj navpična jeklenica, potem pa preko Hude škrbine spet nekaj varoval in prečenje strmih izpostavljenih trav do stika z italijansko potjo na vrh Mangrta. Če brez težav prideš po Via della Viti, tudi tukaj ne bi smelo biti težav.

V soboto smo šli po Via della Viti na Trbiški bivak. Pot je uradno zaprta, varovala na nekaj mestih v slabem stanju, sicer ok. Dve skobi sta skrivljeni. Ena od skob, kjer se pot nadaljuje navpično nad poličko (kjer je najlepši ambient za fotke) je na videz ok, če jo primeš pa vidiš da se maje in ni primerna, da se jo obremeni z nogo.
Od izstopa iz navpičenga dela ferate do križišča za Trbiški bivak in naprej na Vevnico pa pot praktično ni varovana (zarjaveli ostanki klinov za zajlo pričajo o tem, da je nekoč bila). Gre za zabavno poplezavanje po platah, ki ni pretirano izpostavljano.

Brez težav, hm, že vstop je bil skrajno problematičen, oz. sam od sebe morda ne bi uspel niti vstopit v smer, pa me je kolega pošlepal. Takrat sva potem izvedla nek vratolomni spust na našo stran, z vrha Vevnice do Kotovega sedla, po neki opuščeni poti - čudna zadeva, krušljivo ko svinja (z zvitim gležnjem še toliko bolj)!

CarpeDiem, kdaj sta pa šla to? Zgleda da smo šli po isti poti. Mi smo šli nato še na Vevnico, povratek do bivaka in sestop do neke zapuščene grape (markirane), kjer se povzpneš po grapi in potem prečiš proti Kotovemu sedlu. Zabavna pot. Gleženj že ok?
PS: vstop v Via della Vito (prve 3 metre) je po mojem mnenju najtežji del ferate.

To pa je bilo leta 2008, septembra! Gleženj je že v redu, dokaj

Dejansko je najtežji vstop Della Vite, potem vse ostalo je bilo super, imela pa sva tudi srečo, da je bila veriga spuščena, drugače baje zna biti zelo zanimivo.

Kasneje sva se želela z Vevnica kar hitro spustiti po nekem melišču (direktno smer Tamar), ampak naju je na koncu presenetilo nekaj 100 metrov skoraj navpičnice, sledil je ponovni vzpon po melišču navzgor in šele takrat potem preko zelo strmih trav do tega Pradavnega prehoda proti Kotovem sedlu in tistega zanimivega bivaka, ki je skrit pod ogromno skalo.

V štartu smo bili sicer načrtovani trije za na Via della vito, pa je eden scagal že pri tem ko ni uspel vstopiti v smer in je dejal, da mu je gora dala znak, da ga ne spusti nase, hehe

Zdaj mi je jasno kje ste šli, obšli ste Kotovo špico.

Tako je, nekako po vzhodni strani sva jo zaobšla in (v ranjenem stanju) ni bilo nič kaj fletno hodit! Še posebej grozno je ko se po melišču zelo hitro spuščaš (takrat sem tudi izpil vso tekočino, ker je bil cilj navidezno blizu), potem pa je sledil ponovni vzpon po melišču, kriza

Ja, saj tam na sedlu med Vevnico in V koncu špico zgleda navidez prehodno melišče do konca dol do Tamaraja. Če pazljivo pogledaš, pa vidiš da se na koncu dol odlomi. Sicer bi zagotovo obstajala pot in bi vsi hodili po melišču dol. No, fajn da se vam je dobro izšlo! Tista "pot" po kateri ste šli do Kotovega sedla pa je verjetno kak ostanek steze Trentarskih divjih lovcev, ki so prišli lovit na Kranjsko

Če se prav spomnim, sva videla celo neke ostanke zarjavele prastare jeklenice (govorim o tem delu, ko praviš steza divjih lovcev), tako da je tam bila nekdaj pot, žal pa opuščena sedaj.

Ostane samo spomin na stare dobre čase

zdravo, dobil sem neuradno informacjio da Gorski vodniki FJK so popravili ferrata "via della vita", prosim ce nekdo jo bo naredil vzgor ali vzdol naj sporoci in poslika, vnaprej najlepše hvala.

Danes je bil pa dan za ferate. Od Mangartskih jezer po Via Italiana na Mangart. Na poti vse ok. Spust po travah proti Škrbini in proti Malemu Koritniškemu Mangartu. Markacije so zelo obledele, je pa polno možicev in ni problema najti pot. Z MKM proti bivaku Tarvisio je pa zelo krušljivo in je potrebno res paziti, saj vse leti. Za gor verjetno ni problema. Nato pa še po Via Della Vita nazaj v dolino. To pot so res popravili. Pri železnih ploščah je sedaj jeklenica, pa še na nekaterih mestih, kjer je prej ni bilo, so jo dodali.

Zdravo, 10-11 sept. sem šel čez Via della vita, ki je lepo obnovljena. Še zveži ostanki vrtanja.Vse drži kot bribito.Mogoče bi bilo potrebno dodati nekaj jeklenice, v spodnjem delu, proti vrhu Vevnice.

Včeraj smo se povzpeli po Via della vita na Vevnico, prečili greben Ponc ter se po ferati spustili nazaj do Belopeških jezer. Via della vita je na nekaj mestih obnovljena, predvsem na delu pod razgledno poličko - ob verigi je dodana nova jeklenica nekje do polovice, naprej gor je stara jeklenica, ki je še OK. Jeklenica je dodana tudi na dveh mestih na "platah" pod lojtrco. V splošnem so varovala v solidnem stanju, še vedno pa je na enem mestu ena od skob razmajana, kot sem napisal že v enem od prejšnjih postov.
Na grebenu Ponc je zavarovan spust iz Vevnice v škbino proti Strugu ter spust po strmini proti Srednji ponci. To sta tudi edini mesti na grebenu, kjer so po mojem mnenju varovala potrebna. Drugje so zarjavela in potrgana. Seveda govorim v imenu tistih, ki radi poplezavamo in uživamo na relativno samotnih in izpostavljenih poteh. Če bi pot v celoti obnovili, bi bila verjetno deležna množičnega turizma...

S parkirišča pri Belopeških jezerih sva se s prijateljem namenila na prečenje grebena od Vevnice na Mangrt. Po ferati Via della vita ki je, kot je bilo objavljeno, odprta, je na za mnoge problematičnem mestu na novo nameščena jeklenica, ki olajša vzpon po trebušasti steni. Po kratkem martinčkanju pri bivaku Tarvisio sva se po slabo markirani poti vzpela do vstopa v zavarovan plezalni del poti na Koritniški Mangrt, ki je po najini oceni mogoče celo malo težji od same ferate Via della vita oz. zahteva malo več spretnosti. Nadaljevanje poti po gruščnatem delu usmerjajo redko posejani možici, nekje pa se je treba odločati kar samostojno. V megli je orientacija težka in hoja daleč od priporočljive. Med prečenjem se je treba spustiti tudi globoko v škrbino in po strmih travah ponovno vzpeti do sedla v zadnji četrtini poti na Mangrt. Na vrhu gneča kot se spodobi za najlažje osvojljiv dvatisočak (če se seveda pripelješ do sedla na 2000+), pa vseeno sva kar nekaj časa posedela. Vredno je bilo, saj so bili razgledi res veličastni. Sestopila sva po Italijanski do odcepa za bivak Nogara in mimo njega do izhodišča.
Časovnica...zgolj za orientacijo:
Parkirišče - vstop v ferato - 2 uri
ferata in do bivaka Tarvisio - 1,5 ure
bivak - vrh Mangrta - 2,5 ure
Mangrt - izhodišče - 2,5 ure.
Hoja in vsi postanki je od avta do avta trajala 10 ur.

Pozdravljeni!

Mi lahko kdo pove če je pot kopna oz. kje bi lahko naletel na težave?

Lp

Včeraj nam je uspelo prehoditi omenjeno pot. Kar se tiče poti je za moje pojme zelo zelo slabo označena. Pot je bilo potrebno res iskati. Pri skali s spominskim obeležjem smo se vzpeli naravnost pod steno, kar je bilo popolnoma zgrešeno kot smo pozneje ugotovili. Od bivaka Busettini smo pot najlaže našli s pomočjo postavljenih možicev. Hvala predhodnikom za to. Tudi sami smo dodali kakšen kamen da bo pot še bolj vidna. Edino težavo na poti je predstavljal poledenel spust proti vstopu v steno kjer je veriga. Zajla je na tem mestu namreč utrgana. Drugače pa je bil to lepo preživet jesenski dan.

@ogo
Pa vam je le uspelo speljati najbolj zahtevno turo, šele tedaj vem o kateri poledenitvi si mi govoril.

Tokrat sva si zaželela feratto Via della Vita ( pot življenja), nekoč Via della Morte ( pot smrti ). Zame je tako lepa, kot je lepo življenje. Že kar nekaj časa sva z mojim prijateljem, soplezalcem razmišljala o njej, pa sva se dogovorila in zjutraj ob 6 uri štartala z Mangartskega sedla.
Ko sva zjutraj prihajala proti Mangartskemu sedlu, sva že precej visoko na Mangartu, skoraj pod vrhom, zagledala lučke, pa sem jih malo posvetila z lučmi, vrnili so nama pozdrav z žmiganjem čelke, o, lepo , srečni oni, sva si rekla, pravkar bodo zagledali sončni vzhod tako visoko. Že začetek dneva je bil pozitiven, skratka enkraten
Z Mangartskega sedla sva se usmerila levo dol do bivaka Nogara, prečila dvoje melišč in se spustila zopet levo po gozdu do križišča poti za feratto Via della Vita. Ta pot se tam sreča s potjo z izhodiščem z Belopeških jezer. Potem pa še dvig do izhodišča za vhod v feratto.
Feratta Via della Vita je razgibana,razgledna,zračna ter dobro urejena in varovana, z eno besedo prekrasna.
V feratti sva večkrat zavriskala, ker je odmev .
Ko sva se povzpela do bivaka Tarvisio, sva si spočila, se okrepila, se nagledala lepot okoli naju in nadaljevala pot preko Koritniškega malega Mangarta ( tu je pot zelo slabo označena in sva potrebovala kar nekaj časa in truda ). Na Koritniškem malem Mangartu sva prižgala svečko pokojnima Tamari Likar in Pavlu Podgorniku, ki sta žal leta 1982 preminula v severni steni Mangarta. Nadaljevala sva pot naprej do Hude Škrbine, preko Strmih Trav, kjer je potrebna pazljivost in sestopila po poti, kjer se pot pridruži italijanski poti z Mangarta nazaj na Mangartsko sedlo.
To je bil dan D,kakor se temu reče, lep, sončen, brezhiben, na vsakem vrhu sva videla vse kar sva si zaželela, plezanja ravno dovolj za en dan

Zanimiva kombinacija poti!
Lepa tura.