Po Martinj stezi na Konja in nazaj čez Kamniško Belo (nedelja, 25. oktober). Pravzaprav se mi opisa tega doživetja sprva ni zdelo smiselno objaviti. Ampak iz teh koncev bo za nekaj časa od mene tole najbrž zadnje pričevanje, pa naj bo. Na parkirišču za Kopišči je bilo pet avtomobilov. Pot je lepo sledljiva, le na nekoliko zaraščenem sedelcu kakšnih 10 minut od začetka je treba s kolovoza zaviti ostro desno na dobro vidno gozdno stezo. V gozdu je treba enkrat ali dvakrat čez podrto drevje. Pot v nadaljevanju pelje pod izrazitim kamnitim stolpom Martinj turna (nekoliko me spominja na Raz Sfinge
) in se čez leseno brv bolj trhlega zdravja ob nekaj metrih jeklenice povzpne nad njegov vrh ter nato preči v gozd. Do planine Dol je potem še kakšnih dvajset minut hoje gori-doli in po ravnem.
Na Dolu in v smeri proti Rzeniku in Konju se je začela gneča, ki se je proti planini Rzenik kar nekako stopnjevala. Pot je bila blatna, še posebej neugodna se mi je zdela mešanica blata in spolzkih kamnov od planine Rzenik proti Konju. Nasproti so se vračali številni obiskovalci, med ozko poseko ruševja je bilo potrebno biti obojestransko obziren. Če je na začetku še kazalo na lepo vreme, je bilo na Konju že megleno. Še dobro, megla je vsaj malo zakrila pogled na kar nekaj deset obiskovalcev, kolikor se jih je drenjalo na vrhu in okrog njega. Zaradi pomanjkanja prostora so nekateri sedeli celo na lesenih stopnicah zavarovane poti. Do Presedljaja je bilo vreme podobno, le na trenutek je bilo dovoljeno poškiliti proti mogočni Rzenikovi steni, izza katere se je skozi oblake videl žareč sončev kolobar.
Obisk slapa v Kamniški Beli je postal že navada. V tej, nekoč odmaknjeni dolinici, je v njegovi okolici nedeljsko sprostitev iskalo na desetine ljudi. Prečkanje vodnate Bele na koncu dolinice je bilo svojevrstno doživetje z rahlim adrenalinskim priokusom, od tam naprej je bilo po cesti do avta le še deset minut.
Čeprav Martinj steza po imenu daje občutek, da sodi nekam med vinorodne dolenjske gričke, je v osrednjem delu dejansko zelo lepa lovska pot, ki ima vse, "kar imajo veliki". Lepo speljane okljuke, strme trave, elegantne prehode med skalovjem, celo nekoliko izpostavljeno prečko nad Martinovim turnom... Pa še osupljivo blizu "civilizirane" asfaltne ceste je. Le samote je bilo v nedeljo tudi v teh krajih bolj malo.