Kralja Zahodnih Julijcev je vedno lepo obiskati. Tokrat se mi je na poti pridružila Maja, ker poznam njene izkušnje, ni bilo nobene dileme, da se ne bi na vrh povzpela po Findeneggovem ozebniku. Cvetoče in dehteče travnate poljane planine Pecol sva hitro predelala. Na Škrbini Vrh Strmali sva zavila v levo na Veliko polico. Do bivaka Adriano Suringar je bilo potrebno prečiti dvoje snežišč, v bistvu sva jih obplezala, posebne nevarnosti ni. Seveda sva odšla do bivaka, toliko, da sva pogledala v globočine Dunje, se vpisala, zatem pa odšla nazaj in zavila v levo proti Findeneggovem ozebniku. Lahkotno začetno plezanje so spremljale koze z mladički, potem pa skozi senčnat žleb in na greben od koder se je odprl pogled vse do Visokih Tur. Sledilo je še nekaj lažjega plezanja po vršnem grebenu in že sva zvonila na vrhu. Seveda sva se gor kar lep čas zadržala, zatem pa sestopila po običajni poti in preko Pipanove lestve dol naravnost v robne zevi snežišč nad melišči. Sestop do spodnjega melišča ni kaj posebnega, po melišču sva si precej skrajšala pot, zatem spet preko travnatih planjav do koče Brazza, kjer se hladnemu Gäserju seveda nisva mogla upreti, pa tudi ne planini, kjer prodajajo znameniti Montasio. Kot vedno, lep vzpon, nekaj meglic, ni preveč motilo, sicer pa še prevroče.