Včerajšnji dan je bil zopet dan za dušo. In kje začeti takšen dan, če ne v Matkovem kotu.
Imel sem namen raziskati potko na greben pred Savinjekom in malo pohajkovati okoli Matkovega okna. Pa se je potem zasukalo drugače.
Že nekaj časa se mi je dozdevalo, da mora biti še ena potka na greben, zraven tiste opuščene od lovske koče na sedlo pred Velikim vrhom.
Od lovske koče sem nadaljeval še najprej po dolini do prve izrazite grape, kjer sem predvideval, da je prehod po poraščenem grebenu levo od grape. Začetek ni bil obetajoč (strme trave s skalami), vendar sem višje kmalu zasledil slabo sledljivo potko, ki me je pripeljala na greben blizu Savinjeka. Na izhodu na greben sta bila celo dva postavljena možica, na katera pa zadnjič nisem bil pozoren, ko sva z bratom prečila ta greben.
Nadaljeval sem na Savinjek in proti Matkovemu oknu. Sedaj sem našel direkten dostop do okna (Janez, hvala), da mi ni bilo zopet treba po kosmati, strmi grapi ali se celo spuščati do sedla pri Turnih.
Ker sem imel še dovolj časa, vreme pa idealno, sem se še namenil malo raziskati greben proti Hudemu prasku, ki ga je zadnjič preplezal Janez. Ker nisem imel s sabo nobene opreme razen čelade, sem nameraval samo na oglede, dokler bo varno tudi nazaj. Potem pa sem bil kar hitro pred težkim tretjim stolpom, ki ga je Janez splezal kar naravnost navzgor po krušljivem žlebu. Nič mi ni dišal tisti žleb, pa sem se spomnil na Prletov opis, kjer omenja obvoz po levi. Šel sem za vogal in opazil nagruščeno gredino in poševne plošče in levo navzgor poklino čez poševne stene do macesna. Ko sem priplezal do macesna, je bilo težav praktično konec, samo še strmi sestop do škrbine Hudega praska me je še čakal, kjer pa mi je bil ponovno v pomoč macesen (miniaturni).
V žlebu levo od Hudega praska so me razveseljevale planike, ki so bile na vsakem koraku. Nadaljeval sem do Mrzle gore in sestopil nazaj v Matkov kot.
Lepa tura, in kot je zapisal Prle, pravi pustolovski, nedotaknjeni greben.