Po 'dolgem' času sem jo tudi jaz včeraj obiskal. Zaradi napovedane hude vročine, se založim z dovolj tekočine in malo po sedmi uri krenem z Jermance. Pravo veselje je bil vzpon na Kamniško sedlo, saj je bila koča tudi ob mojem prihodu še v senci Planjave. Na štrik obesim mokre cunje, pozdravim Jerco in Simona in krenem proti Okrešlju, od koder se že vzpenjajo prvi planinci. Zanimivo, da kljub poznemu datumu skale še niso povsem očiščene drobirja. Pred Frischaufom je bilo kar nekaj 'martinčkov', jaz se samo odžejam in krenem dalje. Malce postojim pred obeležjem peterici in nadaljujem po žgočem soncu v smeri Savinjskega sedla. Ko zavijem desno, srečam samo še peščico ljudi, ki se je vračala z MG. Pot je v odličnem stanju, varovala tudi, zato sem bil kot bi mignil na vrhu. Privoščil sem si slabo uro samote, pri sestopu pa so bile rahle meglice moj zaveznik. Pred kočo na Okrešlju se ne zadržim dolgo, sem pa opazil, da je kar nekaj Nemško govorečeh turistov. Še vzpon do Jerce, ki mi postreže z odličnim tiramisujem. Z lepimi vtisi se vrnem do avta, z dobrimi občutki, da danes nisem nič izgubil ali pozabil.