Mrzla gora ni gora, na katero stopiš spotoma. Mora dozoreti tudi čas, da si tega vzpona res zaželiš in da si nanjo pripravljen, kljub opozorilom o zahtevnosti gore.
Res kritično se mi je zdelo le eno mesto, ki je kot nekak mostiček, kjer razmišljaš a bi ga prestopil pogumno in vzravnano, a bi se spravil na vse štiri in se bolj varno in zanesljivo podal v nasprotni breg. Je šlo vzravnano, nazaj grede pa sploh opazila nisem, kdaj sem bila mimo
.
Nima prav veliko obiskovalcev Mrzla gora. V petek sva srečala le šest pohodnikov, ki so nama prišli nasproti, ko sva se midva šele vzpenjala. Vsi srečni in veseli so naju spustili mimo, nobenega hitenja ni bilo opaziti.
Na vrhu te doseže občutek sreče, čeprav veš, da bo sreča popolna šele, ko turo tudi varno zaključiš.
Stati na vrhu Mrzle gore je praznik, še posebno, če si prvič in je to na prelep jesenski dan, ko pogledi sežejo daleč, brez vseh ovir!