Ne zgodi se ravno često, da imaš two-in-one: turo in Turo.
Iz Razdrtega sem jo po Poti ob melišču mahnila na Nanos, ki je bil v jutranjih urah ekstremno negostoljuben. Veter je vrtinčil sneg, delal zamete in me spravljal iz ravnotežja; mimo Vojkove koče sem se 'primajala' kot po prekrokani noči - le kaj so si mislili...
V nadaljevanju nisem imela nič milejših vetrovnih razmer in na grebenu Grmade bi bili kamni v žepih več kot dobrodošli. Slednjič se je veter naveličal zganjati vragolije in ko sem mimo Sv. Hieronima prišla do Strmca, je bilo ozračje bistveno mirnejše in temperature prijaznejše. Od tod čez Šentviško Turo, Turo, Podraško Turo in Gradiško Turo sama divjina; le dvakrat sem naletela na sledi ljudi - prvič, ko sem prečkala markirano pot Podnanos-Abram, in drugič, ko sem prečkala markirano pot Kamp Tura-Abram. Precej zanimiv svet, a med hribčki in dolinicami kaj hitro lahko odtavaš v neželeno smer.
Kjer ni spihano, je tudi na tem odseku zametov precej, pa naj si bo na planem ali v gozdu.
Po mojem mnenju je v toplih mesecih ponekod svet (skoraj) neprehoden, saj se že sedaj občasno znajdeš v tako gostem mladem bukovju, da se le s težavo prerineš skozenj.
Vrnila sem se po zložni poti, ki v nižjem nadstropju (mimo Sv. Miklava) preči masiv Nanosa in te dostavi direktno k vetrnici v Razdrtem.
Kljub nizki nadmosrki višini se nabere precej višincev in še več dolžincev.