O divjini Trentarskih dolin in vrhov je bilo že marsikaj napisanega. Pa vendar sem vedno in vedno presenečen nad tem čudovitim koncem naših Julijskih Alp.
Pot sem pričel v Bavšici. Po dolini Bala do Prevale, kjer sem se odcepil proti desni proti Pelcem. Strm žleb je že od daleč lepo viden, ob njem sem sem ter tja zasledil ostanke poti, ki pelje na sedlo Vrh Osojnika.
V zatrepu pod Zadnjim Pelcem sem si vzel čas in preučil pristop proti znameniti Zajčji polici proti Srednjemu in Zadnjemu Pelcu. Pot mi je ob opisih iz knjig hitro postala jasna, a me je strmina in nevednost, kaj vse se še skriva za grebenom, odvrnila od poti na ta dva vrhova
Nadaljeval sem proti sedlu Vrh Osojnika in se odločil za obisk Nizkega vrha. Ta vrh sem že pred leti videl z Zadnjega Pelca in se mi je zdel primeren za obisk. Pred sedlom sem zavil proti vršnemu grebenu in po njem, nekaj pa po obvozih na južni strani, prispel na vrh.
Vreme se je žal pričelo slabšati. Pelci so se zagrinjali v megle, prav tako vse ostale gore naokoli.
Sestopil sem na sedlo Vrh Osojnika in si za povratek izbral dolino Dolič.
Nikoli še nisem hodil po tako samotni in divji dolini. Ostankov poti, sploh v zgornjem delu, ni več. Prehode sem izbiral med neštetimi balvani. Nižje sem sem ter tja zasledil skromno pot, ki se je že v naslednjem trenutku zgubila v visokih travah.
Proti koncu doline se pričnejo Bukovska korita. Ker nikjer nisem našel poti sem pot nadaljeval kar po potoku. Dolina je tako ozka da zraven njega dobesedno ni bilo mogoče iti. Šele ko sem spoznal, da to vsekakor ne more več biti nekdanja pot sem nekako zlezel ven na levo in kasneje našel pot, ki pripelje s planine Bukovec.
Do Bavšice potem po markirani poti.
Kot sem zvedel kasneje je treba že pred potokom zaviti levo. Na to bi opozoril vse, ki se imate namen odpraviti v ta divji svet.
Nekaj slik pa je tukaj:
http://www.petersfoto.si