Pomislite na to, kako smo hodili v gore v sedemdesetih, pa v osemdesetih, vse tja do zgodnjih devetdestih. Pumparice, flanelasta srajca, dve ali tri bombažne majice za spodaj in kak debelejši volneni pulover. Vetrne hlače in anorak iz najlona, Adidas ali Yassa. Tisti, ki so imeli več pod palcem pa so pozimi šminkirali v Metka puhovkah. Nahrbtnik pa najpogosteje od Porente. Marija se mi je prikazala, ko sem dobil prvega Karrimorja.
Ampak ture, ki smo jih delali takrat, so bile vseeno velikopotezne. Pozimi in poleti.
Sedaj pa je vse n-krat lažje, n-krat bolj tesni in diha, itd. Ture, ki jih delamo, pa so še vedno špica. Pozimi in poleti.
Se pravi, da vse le ni v opremi. Nekaj te mora biti tudi "v hlačah", pa naravo moraš imeti rad, da se z veseljem podajaš v mraz, veter in sneg. Ali v vročino in soparo. Roko na srce, ti fleece in texi in shelli, ki jih uporabljamo sedaj,so hvalevredni. A vseeno bodo najkasneje v petih do desetih letih samo še stara jajca. Pa ne zaradi ponošenosti, temveč zaradi hitrega razvoja opreme. Tudi strojna oprema se menja. Ročno kovane dereze, potem neke zlitine, pa aluminij, pa karbon in kaj vem še vse. Če bom zdržal še nekaj deset let, se bom samo smejal opremi, ki jo uporabljam danes. Kot se nasmehnem tisti, ki sem jo uporabljal pred tridesetimi plus leti.
In če pomislimo tudi na to, kaj smo včasih za lakoto in žejo nosili s seboj v gore in kaj nosimo dandanes.
Ampak gore so pa še vedno iste....