Ojstri vrh 1371m

Pozdrav,

so vrhovi/potke/brezpotja, ki nastopajo v tej temi, opisani v kakšnem planinskem vodniku?

n3jc ne da bi vedel.

Dopoldanski kratek sprehod v teh odmaknjenih koncih. V gozdu jutranja sparina in kapljice znoja. Ko se dvigneš na 1600 m, prijetna svežina in osvežujoč JZ. To se je odražalo na obnašanju živine na planini Ravne. Živali so uživale v miru in želim jim še veliko takšnih prijetnih trenutkov v naravi in ne v štali!
lp

Sobota popoldan. Nedeljski cilj je določen. Nato pa... cing. Prileti sms. Načrt se v hipu spremeni. Ko dobiš povabilo s Štajerske za v štajerske hribe, se moraš odzvati, ker veš, da bo super. In ni bilo zgolj odlično, ampak tudi čarobno in divje - mundus phantasticus.
Štartava na beli cesti, ki vodi do kmetije Sedelšak in jo ubereva direktno v breg, kjer je tu in tam morda zaslediti nekaj stezici podobnega. Ko prideva do prvih grebenskih skalic je jasno, da se avantura pričenja. Vreme je jasno, poplezavanje užitkarsko, pogledi z vsakim pridobljenim metrom bolj skrivnostno razstirajo neznani svet. Z Ojstrega vrha se pogled takoj ustavi na zakritem žlebu na nasprotni strani in ko sem vprašana, če bi se povzpela po njem, so oči kar zažarele. Kar se od tod zdi sila navpik in celo nemogoče, postane čisto mogoče, ko si na njegovem izteku. Z določeno mero previdnosti, ker je svet krhek in zagruščen, sva hitro skozenj in že bolj ali manj po robu Gromovca nadaljujeva v smeri Smrekovca. Njegov vrh pustiva za kdaj drugič in se spustiva do krnice pod Dleskovcem, skozi katero sva ob igri meglic in sonca dospela na Dolge trate mimo stolpa, ki daje ambientu prav poseben pečat. Na Dleskovec sva se odločila priti tako, da sva sledila izsekanemu ruševju, ki je vodilo proti vzhodu, nato obrnilo na sever, kjer se je obžaganost nenadno končala. Pa sva jo gugajoče ubrala skozi ruševje in prispela na ramo, ki jo krasi velik možic. Po malici sva bila v hipu vrh Dleskovca, s katerega sva se zapičila v kucej onkraj Dolge trate, ki je bil ravno tako dekoriran z velikim možicem. Sledila sva nečemu potki podobnemu, prišla na planino in se po mastni in blatni stezici povzpela na neimenovani travnato-ruševnati vršiček. Navzdol sva se zapodila po najbližji varianti, ki je pomenila pozibavanje po ruševju. Kolebanje, kod sestopiti do planine Ravne, je kmalu prineslo odločitev, da slediva rdeče-belim pikam, od tam pa po strmi, a mehki gozdni stezici nazaj do avta.

Lepa krožna tura! Torej, klini še držijo, da si lahko malo pomagaš čez skalni skok.
lp

Hvala.
Mislim, da klini držijo. Sem jih slikala, vpela in izprobavala pa nisem.

Res lepi konci! Bil je čudovit dan!

Vedno kadar pokličem Janeza, če greva kaj na teren vem, da bo zanimivo. Včeraj ni bilo nič drugače.
Zjutraj ob 7 pri njemu v Radegundi gledava skozi okno, če bodo plohe že kaj ponehale. Čez kakšne pol ure se le odpraviva proti izhodišču nad Lučami. Po poti pa same mavrice ni kaj...danes bo lep dan!
Tukaj gori še nisem bil in je res zanimivo. Skozi gozd je pot strma, zaradi nekoliko nižje temperature je kar prijetno. Ko pa prideva na greben pa začne sunkoma pihati. Do predvrha in na sam vrh naju konkretno prepiha!
Po sestopu z vrha nadaljujeva proti lovski koči, kjer je malo bolj znosno
Koča je res lepa, škoda bi bilo iti mimo brez postanka za malico.
Nadaljujeva po stezi, ki pelje proti planini Ravne. Kmalu potem , ko se priključiva markirani poti Ravne - Veliki Vrh pa se odcepiva v levo proti križu od koder je čudovit pogled na Raduho.
Sledi le še spust po stari, nekoč markirani poti v Luče in že sva pri avtu.
Več pa v slikovnem materialu
Lep pozdrav in srečno!

Krasni kotički! Srečno!

Zoran, hvala!
Želim ti hitro okrevanje.
Še moji slikovni vtisi druženja z Risom po Veži.
Lepo se nama je dogajalo.
Lp in varen korak vsem izpod lepih Golte, Janez