Ta del Savinjskih Alp, mi je precej ljubek
Osamljen, skrivnosten, čudovit in vedno odkriješ kaj novega. Danes smo se zopet lotili grebena. Nazadnje smo se po njem pred dvema letoma spuščali in takraten sestop mi je bil bolj všeč kot vzpon. Danes, zopet vzpon, ki smo ga uspeli kar dobro zadeti.
Nekako nam je uspelo, da smo se izognili izredno strmemu delu v gozdu. Tako smo lepo prilezli do grebena in nadaljevali po njemu. Plezanje je lepo, skala čvrsta in "rastlinje" ni prevelika ovira. Tako je bilo plezanje do Ojstrega vrha za vse uživancija.
Ko sedimo na vrhu, opazujemo črne oblake in se odločamo po kateri varianti naprej?
Najprej si ogledamo Jezartico in odločitev je: gremo v raziskovanje!
Janeza pošljemo v strm in krušljiv žleb, da preveri prehodnost. Po potrditvi, se ga lotimo še ostali. Zahteven je skalni skok, ki ga ostali preplezamo ob pomoči starega zarjevelega klina, ki ga opazimo tik pred zdajci. Drugega, pa izruvanega slučajno poberem ob steni. Grapa je precej naložena in nas spominja na Hojnikovo v Raduhi. Nadaljujemo po grebenu naprej proti Planini Ravne. Težav sicer ni več, je pa strmo in težki deževni oblaki nam ležijo nad nami. Po kakšni urci prilezemo na Smrekovec. Spustimo se do križa in malo predahnemo. Sledi le še spust proti kmetiji Sedelšak. Ta nemarkirana pot je še kar ohranjena po katastrofalnem lanskem vetrolovu. Nekaj podrtih smrek je sicer padlo čez pot, a gre...
Po 6urah in 50 minutah smo na izhodišču. Z vremenom smo imeli sreču, samo par kapljic smo okusili na koži. Kar se pa klopov tiče, bodo pa rezultati kmalu znani...
lp