Včeraj smo obiskali Ojstrico po Kopinškovi poti. Začeli smo pri Domu planincev in se začeli vzpenjati preko gozda proti vrhu Ojstrice, ki se je skrival nekje za mogočnim severnim ostenjem visoko nad nami. Do sedla, kjer pade pogled daleč v Robanov kot, se kar vleče, saj se do tam višinci že nevarno približujejo prvemu tisočaku. Malo naprej od sedla se srečamo z prvimi klini in jeklenicami, ki so pa zgolj za ogrevanje. Pot naprej poteka po južni strani, kjer sonce že pošteno pokaže svojo moč in neusmiljeno izvablja tekočino iz naših teles, ki jo zmeraj pogosteje nadomeščamo iz naših zalog v nahrbtnikih. V nadaljevanju se izmenjujejo lažji in težji odseki, ki nas pripeljejo do najbolj zanimivega dela poti, kjer je treba nekoliko potelovaditi skozi ozek prehod, vendar nič strašnega. Prečenje po severni strani ostenja je bilo kar dobrodošlo, saj je senca lepo zaprijala našim pregretim telesom. Najmlajši med nami je še posebej užival, saj je med jeklenicami prišel na svoj račun.
Gre za zelo lepo, srednje zahtevno pot, ki je po težavnosti nekako primerljiva z Hanzovo na Malo Mojstrovko, vendar krepko daljša, nekoliko manj varovana, vendar še vedno dovolj.
Sestop preko Škarij se kar vleče, tako da je tura skupno kar precej dolga, vendar se splača.