Ko sva se z ženo odločala za včerajšnjo turo, je žena izrazila željo, da bi se podala na eno lažjo. Zaželela si je na Ojstrico, ki je bila pred leti ena najinih prvih težjih tur v visokogorje. Težjih zaradi tega, ker je bila ena ključnih za premagovanje strahu pred bolj izpostavljenim visokogorjem. Takrat si niti v sanjah nisem predstavljal, še manj pa ona, da se bova kdaj lotevala zelo zahtevnih in celo ekstremno zahtevnih tur. Naključja so hotela, da sva naletela na nekaj pravih ljudi, ki so naju popeljali v svet takšnih tur. Nekaj teh gorskih kolegov sva tudi včeraj srečala na Korošici in takoj je stekla debata o skupnih planih za letos.
Kakorkoli že, včeraj sva uživala v lepotah narave, vzela sva si čas za opazovanje in slikanje. Vreme je bilo kot naročeno, saj je zrak bil zelo čist in so razgledi segali daleč naokoli.
Da pa tura le ni minila čisto brez strahu, je poskrbel gad, ki je ženo konkretno prestrašil, saj ga je skoraj pohodila, ko se je grel na kamnu sredi stezice.