Napoved za ta konec kure je bila še kar in tudi zmotili se niso. Razen na trenutek močnega vetra na grebenu je bilo prijazno in sončno, obogateno z jesenskimi barvami in znanimi razgledi. Izpred cerkvice smo se najprej odpravili do sedla Sv. Duh, od tam pa po avstrijski strani do Lipševih vrat. Dostop do njih je zavarovan (tudi nujno, da je). Povratek le do konca prvih jeklenic, potem pa po strmi, neoznačeni stezi ob stenah levo navzgor. Kolenogriz je res kar velik, občasno malo masten, malo pred koncem nas čaka še nekaj jeklenice, izstopimo pa skoraj na vrhu Obel kamna, zahodnega vrha Olševe. Nadaljujemo po grebenu do Velikega vrha, kakšne dobre pol urice je še od Obel Kamna, potem pa se po naši strani spustimo mimo Potočke zijalke nazaj do izhodišča. Lep krog, udobnih 6 ur in nekaj manj kot 1000 višincev, spodobna pot, ki nudi vse. Od poležavanja do drsečih strmin, od prepadnih zavarovanih stezic do udobnih širokih poti. Tokrat smo se do tja in nazaj pripeljali po neskončnih ovinkih čez Jezersko in Pavličevo sedlo in težko se odločim, kje je manj neprijetno. Tudi čez Kranjskega raka in Luče ni nič manj ovinkasto ali bližje, vse drugo pa je dlje. Sicer pa, za gore nikoli nič preveč.Za kaj drugega, pač...