Naj bo danes ena uganka za začetek
: Skoraj pred nosom jih imava, pa jih tako malo poznava... Kaj so to? Ja, »Polhograjci«, seveda
. Že dolgo imava v planu, da jih malo raziščeva…No, danes, ko so se jutranje obveznosti zavlekle skoraj do poldneva in ni bilo več časa za kam dlje, se je ponudila priložnost…In ker imava rada krožne poti, sva se navdušila nad Viharnikom zapisom zgoraj (Viharnik, hvala za namig
).
Parkirava v dolini Ločnice, pot začneva pri smerni tabli »Osolnik – Krožna pot«. Senčno in vlažno dolino hitro »premeljeva« in kmalu sva iz gozda ven, kjer naju pozdravi sonce. Ob pogledu na sončna travnata pobočja pa osupneva in ostaneva brez besed
– uzreva namreč trop gamsov, kakih deset ali petnajst jih je bilo…sploh nisva mogla verjeti svojim očem, kajti toliko jih še nisva videla na kupu, še najmanj pa na taki višini... Večina je zbežala v gozd, nekaj jih je ostalo… eni so se mirno pasli dalje, drugi so »pozirali«. Hvala
. Postanek tu je bil doooolg…nisva se jih mogla nagledati. Potem le nadaljujeva proti vrhu Osolnika, kjer kar močno piha, zato se ne zadrživa dolgo. Sestopiva v smeri krožne poti mimo brunarice in nadaljujeva spet navzgor do vrha Gontarske planine, kjer so veje dreves še odete v led in ustvarjajo še malo zimskega vzdušja. Potem po grebenu sestopiva proti Govejku in nazaj na izhodišče.
Razmere: vtisi so bolj spomladanski kot zimski
. Pot je ponekod popolnoma kopna, drugje poprhana s snegom, v najbolj senčnih predelih pa prekrita z nekaj centimetri pomrznjenega snega – kjer je strmina večja, se je treba paziti zdrsa. Na poti z Gontarske planine proti Govejku sva prečila tri ali štiri kar konkretne plazove
(kdo bi si mislil, na takih »hribčkih«). Ne morem reči, da so bili zelo obsežni, vendar, če bi koga slučajno zajeli, gotovo ne bi ostal nepoškodovan.
Lepo popoldne je bilo, upam, da se kmalu spet vrneva v te konce…včasih tudi taki »kuclji« nudijo obilo zadovoljstva…