Po objavah sodeč ni videti, da bi imela Pasja ravan mnogo občudovalcev. Mene je včasih odbijalo že ime, tako da je kar dolgo trajalo, da sem se nanjo sploh povzpela. No, letos pa že drugič. To pa naredijo ukrepi, ko nimaš mnogo izbire. A izbiro imaš vendarle. Izbiraš med različnimi smermi dostopa in v nedeljo sva izbrala eno, ki me je že kar dolgo vznemirjala in kjer mi poti niso bile prav jasne. Smo se na njih že izgubljali, no pa tudi našli
.
Torej, v nedeljo, ko je po dolinah ostajala megla, sva se pred vasjo Selo, kjer je parkirišče včasih samevalo, napotila v tej smeri. Najprej v vas, nato pa v levo v smeri Črni vrh, Pasja ravan. Pa tudi sv.Ožbolt je dosegljiv v tej smeri, sem ocenila da prav po lepi, manj poznani varianti. V tretjem križišču sva si za vzpon izbrala zgornjo pot čez vrh Mlake (Prosenov grič), vračala sva se pa po spodnji poti. Lep krog, na katerem ne srečaš mnogo ljudi. Pot pa zanimiva, v prvem delu bi rekla tudi samotna, kjer slišiš piš vetra in žvrgolenje ptic. Oznake pa stare, iz enih prejšnjih časov, malo tudi zavajajoče, saj ti ponujajo variante v desno, ki pa so že zaraščene.
Res prelep izlet, vreden ponovitve, bi rekla v enem drugem času ali pa kadarkoli, čimprej
. Priporočam!