Bodimo konkretni: ne gre za polena pod noge, nevoščljivost ali druge oblike slovenske folklore, ampak za dejstvo, da živimo v neurejeni državi.
Po Heinzovi fotki sodeč, objekt sploh nima dostopne (služnostne) poti. V socializmu se služnostne poti praviloma niso vpisovale v zemljiško knjigo, saj je bilo vse itak "naše". Zaradi take prakse je danes na tem področju popoln kaos, saj lahko lastnik služečega zemljišča svojemu sosedu enostavno zapre služnostno pot. Kdor živi na podeželju verjetno že ve o čem govorim.
Kdor želi prevzeti omenjeni objekt, bo moral najprej pridobiti služnostno pravico, šele potem bo lahko začel z urejanjem objekta in pridobivanjem potrebne dokumentacije. Če sosedje niso za stvar, bo moral služnost iztožiti v nepravdnem postopku, kar pomeni, da bo naslednjih nekaj let preživel na sodišču in plačeval odvetnike.
Tistemu, ki bi se tega projekta vseeno lotil, želim obilo sreče, potrpljenja, polno denarnico in predvsem dobrih živcev.